»Če se ozremo po seznamu »najbolj branih knjig«, med naslovi za odrasle prevladuje literatura, ki je tehnično pomanjkljiva, v pripovednih postopkih nedovršena, shematična, za katero je značilno ideološko poenostavljanje, katere arhitektura in vsebina sta podrejeni senzacionalizmu, ki operira s klišeji, z ukoreninjenimi predstavami, utrjuje neproblematičen pogled na svet, izhaja iz jasnega vrednostnega sistema in po definiciji ponuja spravljiv in srečen konec. Gre za literaturo, ki budi sentimentalnost, se napaja v latentnih človekovih občutjih za kič in človeškem stremljenju po sreči, zadovoljuje predvsem željo po zabavi in pogosto nastopa v vlogi substituta za želeno, a ne doseženo realnost.«
Komentar:
Če se ozremo po seznamu »malo ali celo najmanj branih knjig«, med naslovi za odrasle prevladuje literatura, ki je tehnično do skrajnosti izpopolnjena, v pripovednih postopkih do kraja izpeljana, izvirna in individualizirana, za katero je značilna ideološka sofisticiranost, katere arhitektura in vsebina sta podrejeni racionalizmu, ki odklanja klišeje in ukoreninjene predstave, stavi na pogled na svet kot množico težko ali že kar ne rešljivih problemov, izhaja iz vrednostnega sistema ali več njih ki je oz so netransparentni in po definiciji ponuja konec brez sreče in sprave. Gre za literaturo, ki pometa z vsako sentimentalnostjo, se napaja v latentnih človekovih občutjih za vse kar je visoko in umetno ter ne popušča banalnemu človeškemu stremljenju po sreči, nima ne želje ne moči ne potrebe, da bi koga- razen morda redkih izjem- zabavala in nikoli ne zaide v nadomestilo za kakšno drugo realnost od sebe same. Edina realnost ki jo ta literatura ponuja je da bi jo morali kot svojo sprejeti vsi kar pa je vizija totalitarnosti in napuha njenih tvorcev.

Sklepni komentar:
Avtorici in drugim, ki lamentirajo o uboštvu »najbolj izposojenih knjig« in njihovih bralcev priporočam v branje: Radway, Janice a.: Branje romanc kot dejanje. Pobeg in pouk. V : ŽENSKI žanri : spol in množično občinstvo v sodobni kulturi (…) – Ljubljana, ISH, 2001 str. 427 – 473.
Skratka dežela slovenska morda najbolj potrebuje zagovor eskapizma in vsaj 10 do 15 slovenskih avtorjev, ki bi znali tisto kar znajo A.Quick, D.Steel, M.Higgins Clark, S.Sheldon, J.Patterson in bi za začetek na lestvicah najbolj izposojenih avtorjev v slovenskih knjižnicah lahko zasedli njihova mesta. To bi lahko bil lep začetek…Vse ostalo – višja bralna kultura, predvsem, je proces, ki –če bi se res vsi prizadeti potrudili- lahko traja nekaj desetletij…ali pa je treba ljudstvo zamenjati takoj!

Rahella Ogenj Mai