Vsebinska obdelava pod optiko racionalizacije

Vsebinska obdelava gradiva je že nekaj časa v ospredju naših strokovnih razprav. Dr. Matjaž Žaucer jo uvaja v kontekst racionalizacije postopkov dela v knjižnicah tako, da prikaže tudi probleme iskanja po COBISS-u s pomočjo UDK-ja. V sklepu je podan poziv k racionalnejšim kataložnim pravilom, k dostopnosti kataložnih zapisov direktno s spletnih iskalnikov in k neobveznemu opremljanju zapisov z vrstilci UDK (objavljeno v Knjižnica, 2007, 3/4).

Najprej sledi odziv dr. Alenke Šauperl (Knjižnica 2007, 3/4) in odgovor dr. Matjaža Žaucerja (Knjižnica, 2008, 1). Nato pa še odziv mag. Darije Rozman (Knjižnica, 2008, 1) in mag. Zorana Krstulovića (Knjižnica, 2008, 1). Podani so tudi zaključki posvetovanja o uporabi univerzalne decimalne klasifikacije, ki je bilo 14. 11. 2007 v Knjižnici Bežigrad (Knjižnica, 2007, 3/4).

 

Matjaž Žaucer

Nujnost racionalizacije postopkov in dela v knjižnicah

 

1 Uvod

“Ni očitno niti neizbežno, da bodo knjižnice kljub spremembam imele bodočnost” je leta 2001 v svoji vizionarski knjigi Knjižnica v enaindvajsetem stoletju zapisal Peter Brophy in to kljub svoji ljubezni, predanosti in dolgoletnemu delu v knjižničarstvu (Brohpy, 2001). V letih od tedaj so spremembe v knjižničarstvu še hitrejše, spremenile so se zahteve uporabnikov, ponudba elektronskih vsebin se je močno povečala, spletni iskalniki so doživeli pravi razcvet in postali prva izbira skoraj vseh segmentov uporabnikov, ponudba in uporaba strokovnih digitalnih knjig je postala vsakdanja (npr. Springer Link, ScienceDirect, Wiki Books, CTK knjige), v teku je masovna digitalizacija tiskanih knjig. Zato danes ni več časa za razmišljanje o bodočnosti knjižnic, treba se je hitro in temeljito pripraviti na spremembe.

2 Najpomembnejši razlogi za spremembe v knjižničarstvu

2.1 Spremenjene zahteve in potrebe uporabnikov

Najpomembnejši razlog za spremembe v knjižničarstvu so spremenjene zahteve in potrebe uporabnikov, ki so posledica tehnoloških sprememb.

Anketa OCLC izvedena leta 2005 med visokošolskimi študenti v šestih angleško govorečih državah je pokazala, da le-ti zaradi interneta za 40 % manj gledajo televizijo, za 39 % manj pogosto uporabljajo knjižnice in da za 24 % manj berejo časopise (De Rosa, 2005; OCLC Report). Isti anketiranci bi se naslednjič, ko bi potrebovali informacijo, v 72 % najprej obrnili na spletni iskalnik (večinoma Google), v 14 % na fizično knjižnico, v 10 % na digitalno knjižnico ter le v 4% na fizično in digitalno knjigarno. Kako bodo te številke spremenili še projekt Google Books Library in drugi masovni ponudniki elektronskih knjig (Springer Link, ScienceDirect)?

Iz analize dostopa do velikega paketa znanstvenih in strokovnih elektronskih revij so ugotovili, da je tudi znanstvenikom v 66 % prva izbira splošni iskalnik (Google in drugi). Knjižničarji na spremenjene navade ne moremo vplivati, pa tudi pravice nimamo, da bi se v to vtikali. Lahko pa, oziroma če želimo preživeti, se moramo tem navadam prilagoditi.

Izposoja tiskanih gradiv je npr. v Centralni tehniški knjižnici Univerze v Ljubljani v letu 2006 že tretje leto po vrsti močno upadla, skupaj v treh letih za okrog 40 %, ob tem pa je uporaba elektronskih virov za precej več odstotkov porasla. Enako se dogaja mnogim visokošolskim knjižnicam po svetu.

2.2 Spremembe v komuniciranju med znanstveniki

Drugi razlog za spremembe v knjižničarstvu nastaja zaradi sprememb v znanstvenem komuniciranju. Zaradi premika s tiskanih gradiv na elektronske vire in zaradi neposredne uporabe elektronskih virov s strani profesorjev in raziskovalcev, se je klasična vloga raziskovalnih knjižnic v dostopu do virov zmanjšala, povečala pa se je vloga elektronske knjižnice in vsa opravila v zvezi z elektronskimi gradivi (licenčna nabava paketov elektronskih revij, zagotavljanje dostopnosti elektronskega gradiva, gradnja odprtih arhivov, arhiviranje itd.). Tu nam knjižničarjem in graditeljem bibliografskih podatkovnih baz ali katalogov nič ne koristi zaklinjanje, da splet ne ponuja tako kvalitetnih vsebin in tako dobrih orodij za iskanje, kot so vgrajena v podatkovne zbirke. Preprosto zato, ker uporabniki ne sledijo našim navodilom temveč svojemu udobju. Tovrstno zaklinjanje je tudi pesek v oči uporabnikom in financerjem, saj je velika večina paketov znanstvenih revij in polnotekstovnih zbirk dostopna s spletnimi iskalniki (Google Scholar, Scirus, Academic Live).

Poučna je npr. raziskava, da specializirana podatkovna zbirka INSPEC omogoča precej bolj izčrpne informacije s področja fizike kot SPIN Web ali arhiv e-printov v Los Alamosu, pa jo raziskovalci kjub temu ne uporabljajo pogosto (Quigley, 2000).

V neposrednih stikih s posameznimi vrhunskimi slovenskimi informatiki (ne knjižničarji) je avtor slišal, da mnogim raziskovalcem Google Scholar in drugi specializirani spletni iskalniki skupaj z veliko spretnostjo iskanja mnogokrat povsem zadoščajo. Zato je možno, da bodo bibliografske podatkovne zbirke, ki ne bodo lahko dosegljive ali ki ne bodo imele povezav na polna besedila člankov, počasi ugasnile[1]. Predvideva se, da bo prišlo do vedno bolj intenzivnega povezovanja založnikov s spletnimi iskalniki, saj postajajo na tak način vsebine širše in lažje dostopne.

2.3 Družbene spremembe

Struktura proizvedenih informacij se spreminja, delež tiskanih informacij je le še 0,01 % od vseh, v njem pa so knjige šele na četrtem mestu za papirno pošto, pisarniškimi dokumenti in časopisi. Tudi vseh posredovanih informacij po telefonu, radiu, televiziji in internetu je 3,5 krat več kot zapisanih informacij (How much information). Konkurenca drugih medijev že vpliva na slabši družbeni odnos do knjižnic, na manjše zanimanje za knjižnično gradivo in na manjšo izposojo knjižničnega gradiva.

Nadaljnji razlog za spremembe v knjižničarstvu je nevarnost družbenih sprememb v naslednjem desetleju. Na pogajanjih Svetovne trgovinske organizacije (angl. World Trade Organization – WTO) o Splošnem sporazumu o trgovanju s storitvami (The General Agreement on Trade in Services – GATS) se lahko dogovorijo o deregulaciji predpisov in liberalizaciji trgovanja tudi na področju izobraževanja, raziskovanja in kulture ter z njimi tudi knjižničarstva, ki se lahko zgodi v naslednjem desetletju kljub močnemu nasprotovanju v mnogih državah (Rikowski, 2005; GATS) in IFLI (IFLA1, IFLA2). Ta sporazum med drugim zahteva odprtje nacionalnih ekonomskih prostorov v državah podpisnicah tuji konkurenci, tudi v javnem sektorju. Tuje korporacije bodo lahko ustanavljale knjižnice kot podjetja, ki bodo konkurirale knjižnicam v javnem sektorju. Pri tem pa bodo morale biti deležne enakih subvencij kot knjižnice javnega sektorja. To bi pomenilo velike spremembe in grožnjo takšnemu knjižničarstvu, kot je danes skoraj povsod prevladujoče. Upajmo, da do tega ne bo kmalu prišlo, čeprav vedno višjih stroškov javnih služb države ne bodo dolgo zmogle, in bo proces družbenih sprememb verjetno sam od sebe počasi šel v to smer. Posebno zato, ker za storitve spletnih iskalnikov ni potreben proračunski denar davkoplačevalcev.

3 Nujnost sprememb

Steve Coffman, knjižnični strokovnjak, je npr. v intervjuju, zapisanem v Sobotni prilogi Dela (6. 5. 2006), povedal: “Knjižnice so boj z internetnimi iskalniki izgubile že vnaprej.” in “Odkar se je v ZDA pojavil internet, so se zahteve po informacijah in svetovanju, ki jih dajo zaposleni informatorji v knjižnicah, znižale za petdeset odstotkov. Kar pomeni, da imajo informatorji, ki so seveda še vedno vsi na svojih delovnih mestih, pol manj dela. Je to smiselno? S tem vprašanjem se ukvarjamo. Denar, ki ga porabimo za informatorje, bi lahko porabili za nakup novih knjig.” S Coffmanovo prvo trditvijo se mnogi knjižničarji ne strinjamo in menimo, da lahko z dobro povezavo s spletnimi iskalniki knjižnice pridobimo na lažji najdljivosti gradiva in posledično večji uporabi tiskanega gradiva in licenčno omejenega elektronskega gradiva.

Drugi trditvi ni kaj oporekati, kljub temu pa večina knjižničarjev še kar vztraja pri tradicionalnem poslanstvu, organiziranosti in poslovanju. To je razumljivo, saj v nobenem upravljavsko relativno zaprtem sistemu brez krize ne more priti do večjih sprememb (Žaucer, 2006). Knjižničarji so izrazito nenaklonjeni spremembam (Martin, 1984). Samo večja kriza ali zahteve iz okolja bodo povzročile spremembe v knjižničarstvu.

Za razumevanje potrebe po spremembah se splača pogledati v minula desetletja. Razcvet znanosti in tehnike po drugi svetovni vojni, tekma med obema takratnima velesilama in dosežki Sovjetske zveze na področju jedrske in vesoljske tehnike so sprožili lakoto po informacijah in razcvet informacijske znanosti v šestdesetih in sedemdesetih letih dvajsetega stoletja. To je bila zlata doba knjižničarstva. S spodbudo vlad prek UNESCA so se začeli pod okriljem IFLE največji projekti knjižničarstva, kot sta bili Univerzalna bibliografska kontrola (UBC) in Univerzalna dostopnost publikacij (UAP). Iz več kot stoletne prakse katalogizacije in listkovnih katalogov so se tik pred vpeljavo računalnikov v knjižničarstvo oblikovali principi mednarodnih standardov za bibliografsko kontrolo. Ob uvedbi računalnikov je bila stara katalogizacijska logika dopolnjena v glavnem le z elementi, potrebnimi za strojno berljivost zapisov. Univerzalna bibliografska kontrola je bila za razliko od centralne svetovne bibliografije izpred druge svetovne vojne zelo uspešen projekt, knjižničarji in drugi so dobili bibliografski pregled nad skoraj vsemi svetovnimi tiskanimi publikacijami.

To je bilo obdobje, ko knjižnice niso imele konkurence, in ko ekonomika knjižničnih procesov ni bila v prvem planu. Družbena klima je bila za knjižničarstvo zelo ugodna, v Jugoslaviji je bilo knjižničarstvo celo dejavnost posebnega družbenega pomena. Ugodne razmere so bile tudi drugod, za primer primerjajmo razmere v ameriških šolskih knjižnicah: ameriške šolske knjižnice so v šestdesetih letih dvajsetega stoletja dobile večja finančna sredstva, več opreme in doživele močan razvoj zaradi sovjetskih dosežkov v vesolju (School, n/a). Dandanes morajo zaradi finančnih omejitev krajšati čas odprtja, slabšajo strukturo zaposlenih, omejene so v nabavah in nekatere celo zapirajo (Kirkpatrick, 2007).

Tudi na področju splošnih knjižnic so primeri zmanjševanja storitev. V Veliki Britaniji se je obisk splošnih knjižnic v desetletju pred 2003 močno zmanjšal, izposoja se je zmanjšala v desetih letih za 35 % (LISU, 2003; Žaucer, 2005). V Delu smo lahko prebrali: “Različne zagate knjižnic niso le slovenska posebnost, da je nekaj z javnimi knjižnicami hudo narobe, so lani ugotovili tudi v Veliki Britaniji. Načini reševanja problemov pa so seveda tudi različni.” (Bratož, 2005)

Naštejemo lahko še mnoge indice za konec tiste zlate dobe knjižničarstva, ki smo jo merili s količino knjižničnih enot gradiva v knjižnicah, s klasično katalogizacijo in zaposlenimi v knjižnicah. V Združenih državah Amerike so zmanjšali število univerzitetnih programov knjižničarstva, število specialnih knjižnic in knjižničarjev se je zmanjševalo. Knjižnice so leta 2003 doživele močno krizo, ko so ukinjali knjižnične enote, zmanjševali število zaposlenih ali celo zapirali knjižnice. Posledično so npr. tudi v OCLC-ju prvič zmanjšali število zaposlenih, ustavili dražitev storitev in omejili plače (Jordan, 2003; Jordan, 2004). Leta 2007 so v nekaterih okrožjih celo zaprli vse splošne knjižnice. Morda je najmočnejši kazalec razmer desetletna prognoza ameriškega ministrstva za delo, ki za bibliotekarje že nekaj let napoveduje pol manjšo rast delovnih mest v primerjavi s povprečjem drugih področij, hkrati pa opozarja na množično upokojevanje tistih, ki so se zaposlovali pred približno tridesetimi leti.

Tudi nekatere nacionalne knjižnice so doživele ali stagnacijo ali celo zmanjševanje sredstev. Na Danskem se npr. od leta 2002, ko so začeli med nacionalne knjižnice šteti dve knjižnici, pa do zadnje razpoložljive statistike v letu 2005 število zaposlenih v nacionalnih knjižnicah vseskozi počasi zmanjšuje.

Britanska knjižnica (BL) je lep primer sprememb v knjižničarstvu. Ustanovili so jo v primerjavi z mnogimi drugimi nacionalnimi knjižnicami zelo pozno, šele leta 1973, iz petih že obstoječih enot z namenom, da bi bila močna nacionalna knjižnica in svetovni center za posredovanje dokumentov. Organizacijo enote za posredovanje dokumentov (BLDSC) so popolnoma podredili učinkovitosti. Večino gradiva so postavili po abecedi naslovov, zato da bi sorazmerno slabše izobraženo osebje lahko kar najhitreje našlo dokumente brez vsakega kataloga. Ta organizacija jim je približno dve desetletji, ko niso imeli močne konkurence, odlično služila, in so bila leta, ko je BL polovico vseh stroškov pokrila z lastnimi prihodki. Z mednarodno dostopnostjo elektronskih katalogov pa so se razmere korenito spremenile, BLDSC je dobila močno konkurenco mnogih univerzitetnih knjižnic po svetu. Zaradi regionalizacije sta dobili močnejšo vlogo še škotska in valižanska nacionalna knjižnica. Ob tem so se finančna sredstva Britanske knjižnice v desetih letih 1995-2005 realno zmanjšala za približno polovico, in zdaj je v takšnih finančnih težavah, da razmišljajo o skrajšanju časa odprtja, o zaračunavanju dostopa, zaradi konkurence drugih knjižnic pa so celo omejili dostop do statistike storitev svoje enote za posredovanje dokumentov (Creaser, 2006; Independent, 2007).

Leta 2002 sta se združili britansko združenje bibliotekarjev in informacijskih specialistov v CILIP, kar se je zdelo pred desetletji nesprejemljivo.

Na mednarodnem področju je kazalec šibkosti informacijskih specialistov stečaj organizacije FID, na zaostritev razmer v IFLI pa kažejo finančne težave, zaključek več osrednjih programov IFLE in stagnacija števila članstva IFLE.

Knjižničarji, vzneseni in uspavani zaradi uspehov v tiskanem okolju, ob pojavu digitalnih zapisov niso pravočasno odreagirali, zato je klasična bibliografska kontrola zašla v velike težave (Law,1998; Gorman, 2001; Beaudiquez, 2002). Zaradi tega, pa tudi zaradi menjave generacije knjižničarjev (IFLA3, IFLA4) in finančnih težav (IFLA5), sta bila oba osrednja programa UBC in UAP v prvih letih tega stoletja zaključena (Shimmon, 2002). Neodločnost ali počasnost se nadaljuje tudi pri določanju funkcionalnih zahtev za bibliografske zapise (IFLA6).

Knjižničarji pa niti v najboljših obdobjih niso obvladovali vsega gradiva, ki so ga imeli v knjižnicah, saj so bibliografske opise najbolj pomembnega gradiva za znanost, to je člankov v znanstvenih revijah, prepustili graditeljem specializiranih podatkovnih zbirk. Tudi sistem identifikacije digitalnih dokumentov DOI je nastal izven knjižničarstva.

Po drugi strani pa se je s preiskovanjem po polnih besedilih pomen bibliografskih zapisov in bibliografij zmanjšal. Poučen je primer Springerjevih elektronskih knjig: ko so jih uporabniki našli na spletu, se je močno povečala tudi prodaja tiskanih različic knjig. Knjige, že dolgo opisane v založniških in knjižničnih katalogih, so uporabniki na novo odkrili šele, ko so se pojavile na spletu. Če bo večina uporabnikov dostopala do gradiv mimo knjižničnih katalogov, se bodo morali tudi le-ti korenito spremeniti. Dandanes se celo dogaja, da ko potrebujemo bibliografske podatke za kakšno referenco, poiščemo s preiskovanjem polnih besedil najprej besedilo in šele nato oblikujemo bibliografske podatke.

Danes so knjižnice zelo delovno intenzivne, za zaposlene gre od približno polovice do tri četrtine stroškov, za knjižnično gradivo pa od približno slabih deset odstotkov do polovice vseh stroškov. Z množičnim prehodom na elektronske knjige in z razmahom tiskanja na zahtevo se bo potreba po knjižnicah še bolj zmanjšala.

V učinkovitosti je med knjižnicami lahko velika razlika, kar kažejo tudi mednarodne primerjave. Zveza bibiliotekarskih društev Nemčije je vzpostavila sistem primerjanja splošnih in visokošolskih knjižnic na osnovi uravnoteženih kazalnikov v obliki indeksa BIX. Temelji na osnovi odgovorov na 522 vprašanj iz vseh vidikov delovanja knjižnic. S posebnimi algoritmi ter statističnimi metodami izračunajo 15 kazalnikov, ki tvorijo štiri delne indekse. Za visokošolske knjižnice so to ponudba, uporaba, učinkovitost ter razvojna dejavnost knjižnice. Seštevek štirih delnih indeksov predstavlja skupni BIX indeks za izbrano knjižnico. Na izračun posameznega indeksa vplivajo vrednosti posameznih kazalnikov, srednje vrednosti vseh knjižnic za izbran kazalnik in porazdelitve vseh vrednosti okoli srednje vrednosti izbranega kazalnika.

Primerjava po indeksu BIX je pokazala, da je Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani v postopkih obdelave precej manj učinkovita, kot so nemške ali avstrijske knjižnice (Bibliotheksindex, 2007 in Bibliotheksindex). CTK se je v kategoriji enonivojskih visokošolskih knjižnic uvrstila na 28 mesto od 33 sodelujočih knjižnic. Indeks je prirejen za celovite univerzitetne knjižnice, CTK pa pokriva le področja tehnike in naravoslovja, zato se zaradi te specifike v nekaterih kazalnikih ne more uvrstiti visoko. Ne glede na to je v učinkovitosti dosegla 20. mesto ter indeks 159. Najslabše se je odrezal po uvrstitvi v kazalniku storilnost zaposlenih, ki je po metodologiji BIX-a kvocient med količino nabavljenega gradiva ter številom zaposlenih za obdelavo gradiva. V sami knjižnici bo treba z večjo specializacijo na tem področju učinkovitost povečati, ob tem pa se je potrebno zamisliti tudi nad katalogiziranjem in zahtevnimi pravili vzajemne katalogizacije. Do zdaj pri določanju katalogizacijskih pravil načela ekonomičnosti niso bila kaj prida upoštevana[2].

Knjižnice se morajo spremeniti (v strukturi in postopkih), če želijo ostati enake (v poslanstvu in pomenu) (Kohl, 2002).

4 Kakšne spremembe lahko pričakujemo

Zelo verjetno je, da bodo nekatere knjižnice počasi postale muzeji knjig (Brohpy, 2001). Tako kot drugi današnji muzeji tudi te knjižnice ne bodo zmogle ohranjati vsega, ampak le premišljen izbor gradiv.

Naslednja zelo verjetna vloga knjižnic bo knjižnica kot družaben prostor. To je potrebno zelo premišljeno načrtovati zlasti pri novogradnjah knjižnic. Za razliko od marsikatere današnje knjižnice, v katerih se uporabniki počutijo podrejeno (Zabukovec, 2007), se bodo morali v bodočih knjižnicah uporabniki počutiti zelo sproščeno.

Tretja zelo verjetna funkcija knjižnic bo knjižnica kot posrednik, pri tem pa bo moralo biti to posredništvo bistveno cenejše kot je danes. Ker so zaposleni v knjižnicah vedno največji strošek, bo potrebno zmanjševanje števila zaposlenih in nižja izobrazbena struktura zaposlenih. S tem se bodo zmanjšali stroški za plače in za delovni prostor. Zato pa bodo morali maloštevilni zaposleni opravljati le najbolj potrebna dela. V zlati dobi knjižničarstva v drugi polovici dvajsetega stoletja smo v delovne postopke uvedli mnoge stvari (marsikdaj bolj zaradi perfekcionizma kot potrebe), ki jih nujno ne potrebujemo, oziroma so glede na koristi predrage.

5 Razmišljanje o postopkih dela

Poleg nujnih del za omogočanje dostopa do gradiv in virov, kot je npr. nabava, knjižničarji porabimo ogromno časa za to, da uporabnikom (pa tudi knjižničarjem) olajšamo iskanje gradiv. Bolj ko se trudimo povečati stopnjo urejenosti knjižnice, bolj narašča za to porabljen čas in to po krivulji nad linearno, saj se življenjske stvari obnašajo bolj ali manj po Paretovem principu. Uporabnikom prihranimo največ časa za iskanje z najosnovnejšo urejenostjo, z nadaljnjimi pa vse manj. Vsota porabljenega časa knjižničarjev in uporabnikov skupaj je neka krivulja z minimumom pri neki stopnji urejenosti. V obdobju racionalnega knjižničarstva, ki bo sledilo zlatemu obdobju, se bo potrebno precej posvetiti racionalnim postopkom in jih tudi optimirati glede na porabljen čas za določeno stopnjo urejenosti.

To razmišljanje bo ilustrirano na treh primerih. Prvi je iskanje dokumentov s pomočjo klasifikacije UDK, drugi je postavitev gradiva v prostem pristopu po UDK, tretji pa je katalogizacija standardov in patentnih dokumentov.

5.1 Klasifikacija gradiva po UDK za iskanje

Izgradnja Univerzalne decimalne klasifikacije (UDK) je bila velik in pomemben projekt. Iz njene zgodovine si lahko preberemo, da je uporabo decimalnih oznak prvi predlagal fizik André Marie Ampère, populariziral pa knjižničar Melvil Dewey. Pomemben korak v njenem razvoju je pred 120 leti napravil belgijski pravnik Paul Otlet. Kasneje sta jo s sodelavcem Henrijem La Fontainom, pravnikom in kasnejšim Nobelovim nagrajencem, uporabljala za vsebinsko razvrščanje bibliografskih zapisov. V predračunalniški dobi liskovnih katalogov se je s pridom uporabljala za vsebinsko iskanje. Teoretične prednosti UDK so lepo opisane v nedavnih člankih (Šauperl, 2007a in Šauperl, 2007b). Danes pa si skoraj nihče več z njo ne pomaga pri iskanju, ne uporabniki ne informacijski specialisti. Poglejmo zakaj!

Zamislimo si, kako lahko v vzajemni bibliografsko kataložni bazi podatkov COBIB bolj razgledan uporabnik, ki je že slišal za UDK, išče z njeno pomočjo. Najprej si bo skušal svojo želeno vsebino opredeliti z vrstilci UDK. Za to nujno potrebuje UDK tablice, saj negovorečih vrstilcev večinoma ne more poznati. Na spletu so prosto na voljo le vrstilci za glavna področja, ki ne zadoščajo za vse prednosti iskanja po UDK. To je bistvena ovira v primerjavi z drugimi klasifikacijami. Mednarodno patentno klasifikacijo (International Patent Classification -IPC) npr. lahko najdemo brezplačno na tem naslovu, mednarodno klasifikacijo standardov (International Classification for Standards – ICS) pa tukaj.

Če bo uporabnik želel poiskati želeno le s pomočjo računalnika (brez obiska knjižnice ali uporabe tiskanih tablic), bo odprl vzajemno bibliografsko kataložno bazo podatkov COBIB.SI. Tu si bo moral izbrati izbirno ali ukazno iskanje, ki si ga običajno izbere le malo število zahtevnejših iskalcev. V spustnem seznamu pregleda predpon in pripon bo našel iskalni izraz UC=, s pomenom “UDK za iskanje” in primerom iskanja “UC=331.56″. Pri opisu tehnik iskanj je sicer navedeno, da je popoln seznam iskalnih predpon in pripon naveden v priročniku COBISS/Katalogizacija, toda ta ni na voljo na spletu. Ko bo uporabnik napisal iskalni ukaz UC=53 za začetek iskalne zahteve s področja fizike in zatem kliknil gumb za pregled pojmov, se mu odpre “Pregled pojmov po: UC=53″. Za področje fizike je v COBISS-u na voljo le 23 skupin, ki imajo zelo različno število zapisov, od približno 15 do 6500. Te skupine so vnaprej definirane za obvezen vnos v polje 675c formata COMARC. Če ga zanima področje nihanj, bo lahko izbral UC=534 (Nihanja. Akustika), v katerem je približno (ker se število s časom spreminja) 1660 zapisov. Kljub temu, da je katalogizator npr. zapis COBISS.SI-ID 136203 opremil z zelo natančnim UDK vrstilcem v polju 675a, to temu uporabniku ne bo prav nič koristilo, saj bo lahko le pregledoval vseh 1660 zapisov. Uporabnik ne ve, da mu je COBISS skril ukaz DC=, s katerim bi po iskanju DC=534.014.5 dobil le približno sedem oziroma z iskanjem DC=534.014.5* le približno deset zapisov. To je velik absurd UDK-ja v COBISS-u!

Ker ni pričakovati, da bo za iskanje uporabnik kupil tiskane tablice UDK v tujih jezikih (v slovenskem novih tiskanih tablic ni) in ni pričakovati, da bo kupil ali naročil elektronsko verzijo pri Konzorciju UDC ali pa prevod v NUK-u zaradi visokih cen, mu preostane le, da se napoti v kakšno od približno sto slovenskih knjižnic, ki tablice imajo. Da bo prišel do tablic in si v njih poiskal ustrezen vrstilec, bo potreboval kakšne pol ure, nato bo moral še kakšne pol ure prebirati priročnik COBISS/Katalogizacija, da bo našel ukaz DC=. Lahko tudi prosi za pomoč knjižničarje. Eksperimentalno ugotavljanje uspešnosti pomoči knjižničarjev v nekaj slovenskih splošnih in visokošolskih knjižnicah junija 2007 (skupaj je bilo testiranih 13 bibliotekarjev ali informacijskih specialistov in nekaj drugih) je pokazalo, da bo uporabnik z UDK zahtevkom napoten od prvega knjižničarja do drugega ali celo tretjega, da bo za to potreboval od 15 minut pa do približno pol ure časa in da bo do rezultata prišel s približno 50 % verjetnostjo. Avtor je pri testiranju doživel med drugim tudi naslednje: ne najdemo ključa od zaklenjene police z referenčnim gradivom, UDK tablic ni na pravem mestu, za vzajemni katalog bi se pravzaprav morali obrniti na IZUM (!), polovico vprašanih informacijskih specialistov ni znalo pravilno iskati po UDK, ker jim tega še nikoli ni bilo treba, nihče od vprašanih še nikoli ni dobil zahtevka, da naj najde UDK vrstilec na določeno temo. Iz vsega navedenega je očitno, da je za uporabnike iskanje v COBISS-u s pomočjo UDK v primerjavi z drugimi možnostmi v praksi popolnoma neuporabno.

Zanimivo bi bilo od IZUM-a zvedeti za statistiko iskanja po UDK v vzajemni bibliografsko kataložni bazi podatkov.

5.2 Klasifikacija gradiva po UDK za postavitev v prosti pristop

Zakaj pa knjižničarji sploh opremljajo gradivo z vrstilcem npr. 534.014.5, če pa se po njem javno ne da iskati, oziroma če bi bilo za iskanje v tem primeru dovolj 534? Tako natančno opremljanje je potrebno zaradi postavitve gradiva na police, ker ima velika večina slovenskih knjižnic postavljeno gradivo po UDK. V povprečju se za določitev vrstilca UDK porabi 7 min, včasih pa slišimo, da so za eno knjigo porabili tudi po uro ali dve, ker morajo prebrati del knjige, da jo razumejo. V takih primerih je lahko določitev UDK dražja od povprečne knjige. Analiza dela v eni srednje veliki visokošolski knjižnici (približno 5 zaposlenih) je pokazala, da porabijo za določanje UDK vrstilcev za gradivo in bibliografije okrog petino vsega časa. Ali se splača, če pa lahko izdelamo precej bolj preproste postavitvene sistematike. Tisti, ki bodo gradivo iskali po javnem katalogu, tudi pri bolj enostavni postavitveni sistematiki, ne bodo prikrajšani, tisti, ki bodo iskali samo po prostem pristopu (brez pomoči kataloga), pa lahko po naključju med iskanjem malo levo in malo desno – v ustvarjalnem neredu po sorodnih tematikah – najdejo še kaj drugega uporabnega, kar se v praksi pogosto dogaja.

Eden od argumentov za to, da naj imajo vse knjižnice enako postavitev gradiva je ta, da se uporabniki lažje znajdejo. Ta argument bi lahko veljal tudi za samopostrežne trgovine. Če bi kdo predlagal, da naj vse trgovine postavijo artikle po kodi EAN ali kakšnem drugem enotnem redu in da naj trgovci opravijo izpit iz postavitve, bi ga imeli za norega. Kako je torej z analogijo v knjižnicah?

V Centralni tehniški knjižnici Univerze v Ljubljani so si postavitveno sistematiko izdelali s pomočjo zelo grobe UDK klasifikacije. Ko so leta 1994 pred selitvijo in prvo postavitvijo gradiva v prosti pristop prosili NUK za nasvet o postavitveni sistematiki, niso dobili odgovora. Tudi pri razvrščanju elektronskih revij po področjih, za grupiranje novosti in za statistiko uporabljajo v CTK le zelo grobo UDK. Zato jih opis gradiva z natančno UDK ovira in je direktor sodelavcem svetoval, da naj za klasifikacijo porabijo čim manj časa, le toliko, da zadostijo minimalnim zahtevam za vnos v COBISS. V drugih knjižnicah je drugače, saj imajo večinoma postavitev gradiva po UDK. To pa zahteva natančen opis, ogromno časa, spremembe postavitve pri spremembah v klasifikaciji, pa še sistematika je uporabnikom neprijazna. Samo zato, ker se v knjižnicah ne razmišlja in ne vrednoti dela ter imajo še dovolj sredstev in zaposlenih.

Pomisleke o uporabi UDK imajo tudi drugi (Piano, 1989; Adamič, 1993), kar se je ugotovilo tudi na tematskem večeru “Koliko UDK-ja še v knjižnicah?”, 18.4.2007 v Centralni tehnični knjižnici Univerze v Ljubljani.

5.3 Katalogizacija standardov in patentov

Drug primer je opis standardov za katalog COBISS. Uporabniki ne potrebujejo takšnega in tako bogatega opisa, kot ga zahtevajo mednarodni bibliografski standardi. To potrjuje vrsta brezplačnih katalogov standardov na spletu (ISO, Webstore, BS ISO, SIST). Skoraj vsi standardi so opremljeni z mednarodno klasifikacijo standardov, ki je zelo pomembna za iskanje, z UDK vrstilci pa le najstarejši izpred desetletij pred vpeljavo mednarodne klasifikacije standardov. Zanimivo je, da je bil star nemški sistem klasifikacije standardov izpeljan iz UDK, vendar ga je Nemčija pred desetletjem opustila in prevzela mednarodno klasifikacijo standardov. Ker v CTK neradi delamo stvari, ki jih nihče ne potrebuje in za katere je škoda časa, smo večkrat predlagali kolegom iz IZUM-a in NUK-a, da spremenijo zahteve za vnos standardov v COBISS. Ker smo bili neuspešni, smo bili prisiljeni vse tuje zbirke standardov popisati z drugo programsko opremo in jih uvrstiti v lokalni katalog, dosegljiv s spleta (in ne iz COBISS-a).

Patentnih dokumentov imamo v CTK na kakšnih tisoč DVD-jih prek 23 milijonov. Vsak od njih je opremljen s patentno klasifikacijo. Kako naj jih v realnem času opremimo še z UDK in jih po klasičnih zahtevah vnesemo v COBIB, če bi le za vnašanje UDK-jev potrebovali več kot 1500 delavcev za eno leto? Ker se patentni dokumenti v Sloveniji izredno redko uporabljajo, bi za klasično obdelavo potrebovali za več redov velikosti več časa, kot bi bilo koristi. Zato so patenti na DVD-jih obdelani v COBISS-u le kot zvezki serijske publikacije. Iz tega primera je očitno, da katalogizacijska logika iz časov kataložnih listkov za množico digitalnih dokumentov ne bo več dobra.

6 Sklep

Katalogizacijska pravila se bodo morala poenostaviti. Način vnašanja zapisov v katalog bo moral postati hitrejši. Zapisi v katalogu bodo morali postati dostopni direktno s pomočjo spletnih iskalnikov. Opremljanje z UDK vrstilci za zapise v COBISS-u naj ne bo več obvezno, vsaka knjižnica naj ravna po svojih potrebah in močeh.

Na mednarodni ravni je potrebno začeti akcijo za poenostavitev katalogizacijskih pravil (Beaudiquez, 2002). V COBISS je potrebno čimprej uvesti mehko logiko in odpraviti nedoločenost katalogizacijskih pravil oziroma njihove interpretacije. V Pravilniku o izvajanju knjižnične dejavnosti kot javne službe (Pravilnik, 2003) je potrebno opustiti zahtevo po postavitvi na podlagi sistema UDK, tako da ta ostane kot ena od enakovrednih možnosti. Zakon o knjižničarstvu je potrebno spremeniti in knjižničarstvo demokratizirati po vzgledu večine članic Evropske unije[3].

Kdo je tisti, ki bi v takih primerih moral usmerjati slovensko knjižničarstvo. Institucije, ki vodijo in usmerjajo knjižničarstvo ali ga tehnološko podpirajo, žal ne vidijo ne priložnosti, ne nevarnosti. Zato z njimi tudi niso seznanjeni na pristojnih ministrstvih. Glasovi iz knjižnic pa nimajo veljave. Po vsej verjetnosti bomo torej nepripravljeni čakali na krizo, ki bo čez leta temeljito razredčila vrste knjižničarjev.

Knjižničarstvo je le podpora oziroma infrastruktura izobraževanju, znanosti, kulturi, profesionalnem delu in preživljanju prostega časa. In kot vsaka podporna dejavnost mora biti funkcionalna in čim cenejša. Zlata doba knjižničarstva, ki je sovpadala približno z obdobjem Univerzalne bibliografske kontrole zadnja tri, štiri desetletja, je minila, prihaja čas zahtev po racionalizaciji, veliki učinkovitosti, vitkega menedžmenta, še večje avtomatizacije, poenostavitve postopkov in prizadevanj za preživetje.

Opombe

[1] Na otvoritvi seje upravnega odbora graditeljev mednarodne podatkovne zbirke ICONDA leta 2006 na Bledu, je avtor tega prispevka sprožil razpravo o manjši uporabi podatkovnih zbirk zaradi direktnega preiskovanja polnih besedil. Tam je zagovarjal stališče, da se bodo morali graditelji podatkovnih zbirk prilagoditi navadam uporabnikov in ne obratno. Tega pa se npr. zelo dobro zavedajo eksperti za gradnjo iskalnika MetaLib, kot so povedali februarja 2007 v Centralni tehniški knjižnici Univerze v Ljubljani, in se zato v marsičem zgledujejo po Googlu.

[2] To se je pokazalo tudi na Strokovnem posvetovanje Zveze bibliotekarskih društev Slovenije “Normativni položaj knjižničarstva”, 7.-9. oktobra 1998 v Celju, ko so na okrogli mizi Zlata Dimec, Marija Petek in Majda Ujčič govorile o treh možnostih novih katalogizacijskih pravil. Na avtorjevo javno vprašanje, ali se je pri presojanju možnosti upoštevalo tudi načelo ekonomičnosti, je namesto njih odgovorila ugledna predstavnica NUK, da to sploh ni potrebno.

[3] Ne bi verjeli, pa je res, da v slovenskem knjižničarstvu še vedno velja Samoupravni sporazum o pridobivanju strokovnih kvalifikacij bibliotekarske stroke, sprejet leta 1980 na podlagi predprejšnjega zakona o knjižnicah iz leta 1965 in zakona o delovnih razmerjih iz leta 1977.

Viri

Adamič, Š. (1993, 28. april). Kdo še pozna vrstilec UDK? Delo, 35 (96), 13.
Beaudiquez, M. (2002). What will be the usefulness of national bibliographies in the future? IFLA journal 28 (1), 28-30.
Bibliotheksindex 2007. Die Ergebnisse. B.I.T. Sonderheft 2007: BIX. Der Bibliotheksindex.
Bratož, I. (2005, 9. marec). Težave britanskih knjižnic. Po knjigo v nedeljo zvečer. Delo
Brohpy, P. (2001). The library in the twenty-first century: new services for the information age. London: Library Association.
Creaser, C., Maynard, S., White, S. (2006). LISU Annual Library Statistics 2006. Featuring trend analysis of UK public and academic libraries 1995-2005. Loughborough: LISU.
De Rosa, C. (2005). Perceptions of libraries and information resources : a report to the OCLC membership. Dublin (Ohio): OCLC Online Computer Library Center.
Gorman, M. (2001). Bibliographic control or chaos: an agenda for national bibliographic services in the 21st century. IFLA journal 27 (5/6), 307-313.
Jordan, J. (2003). Cooperating during difficult times. The journal of academic librarianship, 29 (6), 343-345.
Kirkpatrick, K., Morales, M. (2007). The State of America’s Libraries. Funding problems persist for school library media centers, ALA.
Kohl, D.F. (2002). Transferring the academic library organization for service in a budget constrained, digital world: at a point in time. Bibliothek, Forschung und Praxis, 26 (2), 136-142.
Law, D. (1998. Access to the world’s literature: the global strategy. Library review, 47 (5/6), 296-300.
LISU annual library statistics 2003, Managing Information, Dec 2003, 16.
Martin, L.A. (1984). Organizational structure of libraries. Metuchen, New Jersey, London: Scarecrow Press, str. 12.
Quigley, B. (2000). Physics.databases and the Los Alamos e-Print Archive, EContent 23 (5), 22-26.
Piano, J. (1989).UDK in prosti pristop. Knjižnica 33 (3-4), 143-146.
Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe (2003), Uradni list RS, 73/2003, 11085 – 11091.
Rikowski, R. (2005). Japanese libraries, the GATS and PFI. Managing information, 12 (9), 20.
School Libraries – History.Internet School Library Media Center (ISLMC) School Library History Page.
Shimmon, R. (2002). Report of the secretary general. IFLA journal 28 (5/6), 337-338.
Šauperl, A. (2007a). Nepotrebna klasifikacija. Knjižničarske novice, 17(4-5) 26-28.
Šauperl, A. (2007b). Malo znane lastnosti klasifikacije: kratek vpogled v teorijo klasifikacije in njeno uporabo v knjižničnih katalogih. V: Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja. Zbornik referatov dopolnilnega izobraževanja s področij arhivistike, dokumentalistike in informatike, str. 83-95.
Zabukovec, V. (2007). Vloga psihologije v bibliotekarstvu in informacijski znanosti. V Jubilejni zbornik: Ljubljana: FF UL, Bibliothecaria; 16, str. 117-136.
Žaucer, M. (2005). Primerjava slovenskega splošnega knjižničarstva z evropskim na osnovi podatkov študije LIBECON. Knjižnica 49 (1-2), 187-201.
Žaucer, M. (2006). Izroček 8 za predmet Sodobna organiziranost bibliotekarstva II, 2006/07.

Celotno besedilo v PDF.

Alenka Šauperl

Odziv, Ljubljana, 12. 12. 2007

Dr. Žaucerjev članek me je znova zelo vznemiril. Našteva veliko razlogov za opustitev knjižnic, nobenega za ohranitev. Opuščanje podatkov v katalogu pomeni uničevanje enega od poglavitnih knjižničnih orodij. Katalog je sistem, ki s kvaliteto in zanesljivostjo svojih podatkov lahko uspešno konkurira Googlu. Zakaj se torej direktorji knjižnic ne zavzemajo zato, da bi se v knjižnici razvile tiste storitve, zaradi katerih jih bo družba pripravljena financirati, namesto da bi iskali različne možnosti racionalizacije na ne najboljših mestih? Zakaj slišimo predvsem o krčenju strokovnega dela, neprimerno manj pa o razvoju novih smeri in storitev, skladnih s potrebami novih uporabnikov in novih razmer? Kot je razvidno iz obsežne strokovne literature in sprejemljivo na podlagi zdravega razuma, ni dovolj ponujati elektronske vire. Kolegi v NUK in CTK se na tem področju zelo trudijo in zaslužijo si vso pohvalo. Kaže pa tudi razvijati take kataloge, ki bodo Googlu konkurenčni, ki bodo bogate vire, ki jih knjižnice nabavljajo, ponujale v jasnih in praktičnih, intuitivno uporabnih sistemih. Tudi tu je portal DikUL zelo dober začetek. V takih portalih pa je potrebno še veliko truda, da bodo uporabniku omogočili boljšo navigacijo, kot jo omogoča npr. Google.

Zanimivo je to, da so podatki, ki bi jih lahko uporabili za boljšo navigacijo, v katalogih in podatkovnih zbirkah že na voljo, le uporabljamo jih ne. Angažirati bi morali vse naše raziskovalne potenciale, da bi to izboljšali. Poleg tega obsežna strokovna literatura ter pojav folksonomij in Semantic Weba kaže, da je tudi splošna (ali laična) javnost prišla do zaključka, da so za vsebinski opis potrebni besedilni opisi in kontrolirani slovarji. Tu imamo knjižničarji nad stoletno tradicijo in vemo, kako se zadevam streže. Seveda pa se moramo povezati z ustreznimi organizacijami in jim svoje znanje ponuditi javnosti v dobro.

Eden od pomembnih razlogov za ohranitev UDK, to je enotnost sistema, se je v razpravi na posvetovanju pokazal kot relativno močan. Ravno tu bi lahko bil del kalkulacije za cenejše delo knjižnic. Cenejše bi bilo delo tudi, če bi bil cobiss učinkovitejši. Pri tem ne mislim le na obseg katalogizacijskega zapisa. Tu bi bila mogoča racionalizacija, če bi lotili programiranja polavtomatskih ali celo avtomatskih postopkov. Če ponovim svojo misel s posvetovanja: računalnik mora postati naš suženj, zdaj so katalogizatorji sužnji katalogizacijskega modula.

Celotno besedilo v PDF.

Matjaž Žaucer

Odgovor na odziv dr. Alenke Šauperl z dne 12. 12. 2007, Ljubljana, 2. 4. 2008

Najprej želim pohvaliti uredništvo Knjižnice, ki se je prvič odločilo objaviti članek, katerega prednatis je bil že objavljen na spletu. Pred tem sem namreč uredništvo več let zaman prosil za dovoljenje za objavo prednatisa drugega mojega članka iz Knjižnice na spletu. Zato sem tokrat postopek obrnil: najprej sem objavil na spletu, šele nato sem predlagal tudi objavo v Knjižnici in s tem po svoje prepričal uredništvo v politiko, ki je zelo pogosta praksa pri mnogih zelo kvalitetnih znanstvenih revijah. Res pa sem s tem spravil uredništvo v zadrego, saj so baje vsi potencialni recenzenti članek že poznali. Škoda je le, da zaradi že recenzirane prve različice nisem mogel v Knjižnici objaviti zadnje izboljšane spletne verzije z nekaj novimi podatki in dodanimi viri, ki kažejo na težave s katalogizacijo v nekaterih drugih knjižnicah (Danskin, 2007).

Všeč mi je tudi, da je bila zaradi mojega članka v Knjižnici odprta nova rubrika »Vržena rokavica, ki bo – kot upam – z diskusijami vzpodbujala strokovni napredek našega nekoliko “zaspanega” področja.

Zdaj pa k tematiki članka. Od IZUM-a sem dobil naslednje statistične podatke za sistem COBISS/OPAC v letu 2007:

1. število iskanj v okviru vzajemne baze podatkov COBIB.SI in lokalnih bibliografskih bazah podatkov = 19.460.791,

2. število iskanj z uporabo iskalnih indeksov PN, CS, FN, TS, TN, GN, CH, FS, DX, DY, DW, DZ, DU, SU, GE (glej Priročnik za uporabnike COBISS/katalogizacija, Dodatek F, Dodatni indeksi – vsebinska obdelava)= 529.172,

3. število iskanj z uporabo iskalnih indeksov UC in DC = 10.608,

4. število novih zapisov v COBIB.SI = 186.934.

Iz teh številk si lahko izračunamo, da je bilo v letu 2007 v COBISS/OPAC-u približno 2,7 % iskanj po vsebini, po iskalnih indeksih na osnovi UDK, to je UC in DC pa le okrog 0,5 promila. To potrjuje domnevo, da se UDK zelo malo uporablja za iskanje. Se pa oba iskalna indeksa po navedbah IZUM-a vsakodnevno uporabljata v številnih drugih aplikacijah COBISS-a.

Ocenimo še strošek enega iskanja po UDK na osnovi stroška izdelave vrstilcev UDK. Predpostavimo, da porabijo bibliotekarji za izdelavo enega vrstilca UDK povprečno pet minut. Če to pomnožimo s številom novih zapisov v COBIB.SI, dobimo porabljenih 15.600 ur ali z oceno 20 EUR/uro približno 310.000 EUR, torej okrog 29 EUR na eno iskanje po UC ali DC. To je za približno desetkrat več, kot stane en vpogled v celotno vsebino povprečnega znanstvenega članka iz paketov elektronskih revij.

Večkrat poslušam izjave, da moramo bibliotekarji naučiti uporabnike več o UDK. V tem se bibliotekarji razlikujemo od drugih ljudi, dejavnih na sorodnih področjih: drugi namreč ne učijo uporabnikov, ampak se sami ob njih naučijo, kako prijaznejše izdelati svoje storitve, saj jih v to sili trg.

Moj predlog v zvezi z UDK je naslednji: ker glede na COBISS in SICRIS UDK-ja ni možno takoj opustiti, naj NUK in IZUM objavita minimalne še sprejemljive vrstilce. Za bogatejše vrstilce naj se odloča vsaka knjižnica zase.

Nadalje se vprašajmo, ali smo z našim zavedanjem sploh že prestopili v elektronsko dobo. Navedel bom primer, ki kaže, da midva s kolegico prof. dr. Šauperl, nekako še nisva povsem. Na posvetu o inventarizaciji in obdelavi integrirnih virov leta 2007 (Zapisnik, 2007) je kolegica Šauperl pozvala občinstvo, ali le ne bi obdelovali elektronskih dokumentov enako kot tiskane. Tedaj sem odgovoril z vprašanjem, kako naj na klasičen način obdelamo red velikosti milijon patentnih dokumentov, ki jih imamo v CTK, saj niti nekaj desettisoč standardov ne moremo. Sam tedaj sploh nisem vedel (pa tudi nihče drug v CTK), koliko dokumentov knjižnica sploh ima. Šele kasneje sem kolega prosil, naj natančneje oceni količino patentnih dokumentov, ki jih imamo zapisane na CD-ROM-ih in DVD-jih, lepo zložene v naših predalih. Čez nekaj dni mi je prinesel trenutni podatek okrog 23 milijonov, ki ga je povzel po seznamih, žal pa se je pri tem zmotil. Na koncu leta 2007 smo v CTK imeli 5.354.847 patentnih dokumentov z letnim prirastom 431.933 dokumentov. Če bi dokumente kolega samo štel (ne obdeloval!) in za vsakega potreboval po pet sekund, bi jih preštel v kakšnih 5 letih. Priznam svoj greh, da nisem niti približno vedel, koliko dokumentov imamo v knjižnici in da se nisem zavedal, da imamo do dokumenta natančno v COBISS-u s tem obdelanega le okrog 4 odstotke gradiva, torej še nisem prestopil v elektronsko dobo. Kolegica Šauperl pa naj sama oceni, koliko desetletij bi potrebovali za klasično obdelavo naših patentnih dokumentov za COBISS (vsak od teh dokumentov pa že ima vrstilec patentne klasifikacije in je že uvrščen v svetovne spletne kataloge).

Kot piše kolegica Šauperl, smo direktorji knjižnic res najbolj odgovorni za razvoj takih storitev, ki bodo imele smisel v naši družbi. Osnovni smoter visokošolskih knjižnic je zagotavljanje dostopa do zapisanih virov znanja. Slovenija je leta 2006 prispevala k svetovni produkciji dokumentov (člankov) le delček odstotka (0,17 % po oceni tukaj, pogledano 11. 3. 2008), zato je zagotavljanje dostopnosti tuje literature ključno za slovensko znanost. Ravno zaradi tega smo se pred leti v CTK z veliko zavzetostjo lotili konzorcijske nabave elektronskega knjižničnega gradiva (revij in knjig), zaposlili nove ljudi, usposobili sodelavce za postopek javnega naročanja in prestrukturirali oddelke. Na eni strani imamo velik uspeh, uporabniki so zadovoljni, konzorcijski partnerji so zadovoljni, dostopnost je glede na vložena sredstva velika, količina uporabljenih elektronskih dokumentov je velika. Ob tem pa se mnogi uporabniki sploh ne zavedajo, da koordinacijo storitev zagotavlja CTK (najhujši primer: eden od zadolženih prodekanov na UL nas je pokaral, zakaj »nerazgledani« knjižničarji še vedno vztrajamo na nakupu tiskanih revij, če pa je vse že brezplačno na spletu; pri tem ni vedel, da vsebine, ki so mu dostopne, niso brezplačne in da temeljijo na plačanih tiskih in drugih licenčnih stroških). Po drugi strani pa zaradi tega doživljamo nizke udarce. Sam eno leto nisem uspel na reelekciji, ker sem na seji upravnega odbora COSEC-a nasprotoval predlogu NUK-a za izvolitev predsednika. Da pa sem imel na tisti seji prav, kaže razplet dogodkov: upravni odbor se pod izvoljenim predsednikom ni nikoli več sestal, COSEC ni spoštoval v pogodbi določenih obveznosti, Upravnemu odboru je potekel mandat, novi ni bil imenovan. Le kolegica iz NUK, direktorica COSEC, pridno skrbi za nekaj konzorcijskih nabav.

Da bodo nabavljene elektronske revije čim bolj uporabljane, je pomembno imeti tudi primerna orodja za preiskovanje. Zato dodajam primer pomembne nabave združevalnega iskalnika za digitalno knjižnico Univerze v Ljubljani. Ker od spomladi 2004 dve leti ni nič kazalo, da bo Univerza v Ljubljani združevalni iskalnik nabavila, je CTK rezerviral sredstva in ponudil, da ga nabavi, pa je bila ponudba na seji Knjižničnega sveta UL na predlog predstavnice NUK zavrnjena in so morali uporabniki še skoraj dve leti čakati, da je UL iskalnik končno nabavila. Posledica je, da dragi nabavljeni elektronski viri niso bili toliko uporabljani, kot bi lahko bili.

Da pa se od časa do časa posredno ali neposredno politika meša v strokovno delo knjižnic in s tem zmanjšuje uspešnost poslovanja, smo direktorji tako ali tako navajeni.

Spremembe v družbi so v zvezi s knjižničarstvom velike. Knjižnični katalogi Googlu in drugim iskalnikom po mojem ne morejo in ne bodo uspešno konkurirali, razen če se ne bodo prilagodili tako po dosegljivosti kot po prijaznosti. Če pa bi knjižnice ostale brez proračunskih sredstev in bi morale poslovati na osnovi tržnih zakonitosti, bi morale tudi OPAC-e hitro in korenito spremeniti. O sodelovanju knjižnic v družabnih računalniških omrežjih je še prezgodaj sklepati, nekateri kazalci pa kažejo, da uporabnikom v takih omrežjih ni kaj dosti mar za knjižnice in da jih gledajo kot vsiljivce (tukaj in Pioneering, 2008).

V CTK se tega zavedamo in iščemo možne usmeritve. Na kolegiju CTK smo obravnavali dve dodatni novi možni usmeritvi ali programa, ki jih bomo proučili glede izvedljivosti. Seveda tega ne bomo objavili ali obešali na veliki zvon. Pri iskanju možnih usmeritev pa je v knjižnicah več ovir. Prvič, v knjižnicah zaposleni kadri niso med bolj podjetnimi, v mnogih knjižnicah so precej postarani (npr. v ZDA in Kanadi; v CTK je največ zaposlenih v starostni skupini med 50 in 54 leti, le nekaj manj pa v skupini 45-49), večina uporabnikov pa je mladih. Področje knjižničarstva je v Sloveniji pretirano regulirano z zakonom, pravilniki in drugim.

Vprašanje je tudi, ali so diplomanti bibliotekarstva po svojih kompetencah zmožni podjetniške dejavnosti oziroma ali je na Oddelku za bibliotekastvo, informacijsko znanost in knjigarstvo FF UL dovolj predavateljev sposobnih širše usposobiti diplomante, da bi lažje dobili delo na sorodnih področjih. Zaradi precej mladih nezaposlenih bibliotekarjev bi morali presoditi tudi primerno število diplomantov.

Sapienti sat!

Viri

Danskin, A (2007). “Tomorow never knows”: the end of cataloguing? IFLA Journal 33(3), 205-209.
Zapisnik (2007). Zapisnik Posveta o inventarizaciji in obdelavi integrirnih virov, 30. 5.2007, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, FF UL .
Pioneering (2008 ). Pioneering BL/JISC commissioned research shows ‘Google generation’ is a myth. An abridged version of this important report which demonstrates that libraries need to change if they are to survive. Managing Information, Jan/Feb, 46-51.

Celotno besedilo v pdf.

Zoran Krstulović

Samorefleksija v izkrivljenem ogledalu (Odziv, Ljubljana, 21. 4. 2008)

 

V zadnjem času so klici po racionalizaciji dela v knjižničarstvu postali skoraj modno početje (poleg prispevka Matjaža Žaucerja v Knjižnici 51(2007)3-4, str. 195-210 glej tudi prispevek avtorice Mojce Pelko Pleteršek v reviji Javna uprava 43(2007), 3-4, str. 209-228 in razprave ob različnih strokovnih srečanjih).

Razmišljanje avtorja je zasnovano na danes v mednarodnem okolju večinoma preseženem strahu pred spletnimi iskalniki, sodobnimi spletnimi tehnologijami ter na predvidevanjih (bolj ugibanjih!) o smereh razvoja knjižničarstva s konca devetdesetih let prejšnjega in začetka tega stoletja. Poglede, na katere se sklicuje avtor članka v Knjižnici, je čas večinoma že ovrgel, zlasti tiste, s katerimi ilustrira zaostalost in ogroženost knjižnic. V besedilu ne omenja enega izmed osnovnih dokumentov razvoja informacijske družbe v EU, s tem tudi knjižničarstva, i2010 Evropska informacijska družba za rast in zaposlovanje. Neomenjena je ostala tudi celotna številka Internet Reference Services Quarterly (2005, vol. 10, št. 3-4), ki je bila posvečena odnosom knjižnic in spletnega iskalnika Googla. Sodobni pogled izostri raziskava Information behaviour of the researcher of the future, A CIBER briefing paper (2008), ki pove marsikaj o uporabnikih in njihovem spletnem vedenju.

Avtor ni opazil, da se knjižnice na Slovenskem in v celotni Evropi, ne le v Evropski uniji, spreminjajo v skladu z duhom časa. Leta 2005 je začela delovati Digitalna knjižnica Slovenije, isto leto se je začelo povezovanje območnih knjižnic na osnovi skupnega portala, Evropska unija že vsaj pet let vlaga precejšnja sredstva v izgradnjo skupne evropske digitalne knjižnice: najprej v The Europan Library, skupni portal nacionalnih knjižnic, od letos tudi v Europeane, skupno dostopno točke do zakladov knjižnic, muzejev in arhivov. V letošnjem letu se bodo v podoben projekt vključile tudi splošne knjižnice po vsej Evropi. Prav tako splošne knjižnice vedno bolj, in to uspešno, obvladujejo postopke digitalizacije in gradnje digitalnih zbirk ter za uporabnike oblikujejo različne spletne storitve. Ustreznega odgovora na zahteve časa pa je najmanj ali ga ni prav iz okolja (evropskih) univerzitetnih oz. fakultetnih knjižnic, ki bi najbolj potrebovale racionalizacijo, predvsem organizacijsko. Od tod verjetno pogubnost, ki preveva avtorjeva stališča. Brez racionalizacije postopkov »tradicionalne knjižnice« ne bi bilo digitalne knjižnice, sploh ne v okolju, v katerem se število nalog povečuje ob enakih finančnih sredstvih in nespremenjenem številu delovnih mest.

Digitalna knjižnica prav tako kot »tradicionalna« ni možna brez kvalitetnih metapodatkov. Kvaliteto pa zagotavlja standardizacija oblikovanja podatkov (bibliografskega opisa) in vnosa le-teh v standardizirani sistem (format). Katalogizacijska pravila so zagotovilo te kvalitete. V to smer gredo tudi prizadevanja mednarodne skupnosti, ki bodo strnjena v novih, globalnih katalogizacijskih pravilih (RDA: Resource Description and Access, objava predvidena v začetku leta 2009), ki jih bomo gotovo implementirali tudi pri nas. Pa ne le katalogizacijska pravila, pomembno je tudi uveljavljanje standardov, ki zagotavljajo interoperabilnost knjižnic in knjižničnega sistema na vseh ravneh, od organizacijske do storitvene. Za doseganje teh ciljev pa je potrebno znanje, nikakor ne omejevanje in zmanjševanje le-tega. »Ravnanje vsake knjižnice po svojih potrebah in močeh« pa vodi v nasprotno smer, v nazadovanje, v razgrajevanje knjižnično-informacijskega sistema, ki smo ga desetletja gradili.

V času, ko je znanje generator razvoja in novih delovnih mest, je iskati rešitve v poenostavljanju stroke in zmanjševanju ravni znanja popolnoma zgrešeno. Za obstoj knjižnic je veliko bolj nevarno nič kaj spodbudno dejstvo, da vodilni v knjižnicah ne premorejo ne širšega pogleda, ne razumevanja okolja, ne poznavanja stroke, ne zmožnosti oblikovanja času ustrezne strategije, ki bi odgovorila na spremenjene zahteve okolja.

Celotno besedilo v pdf.

Darija Rozman

Odziv, Ljubljana, 8. 4. 2008

 

Poglavje »Vržena rokavica« je pomembna pridobitev Knjižnice; upam, da bo spodbudila strokovno javnost k izvirnim rešitvam za izboljšanje konkurenčnosti knjižnic v prizadevanju za pozornost uporabnikov.

V prispevku dr. Žaucerja (Žaucer, 2007) so navedeni predvsem črnogledi razlogi za zapiranje knjižnic. Ti slonijo na spremenjenih zahtevah in potrebah uporabnikov, na spremembah v komuniciranju med znanstveniki, na družbenih spremembah… Opozoriti želim, da resnične informacijske navade digitalnih domorodcev šele spoznavamo; ob tem znaten delež tradicionalnih uporabnikov, ki še niso migrirali v digitalni svet, ni zanemarljiv. Navdušenje nad zadetki na prvih straneh Googla je varljivo. V sobotni prilogi Dela smo v prispevku Lenarta J. Kučića brali o Tari Brabazon, ki je v predavanju Univerza Google opozorila na problem padanja akademskih standardov med študenti. Gre za problem informacijske podrazvitosti, ki ne zna slediti tehnološki prerazvitosti. »Google je kot beli kruh za možgane. Hitro te nasiti, njegova prehrambna vrednost pa je nizka.« (Tara Brabazon), (Kučić, 2008).

Ob prepuščanju dijakov, študentov (…) internetu in opuščanju zahtev po poglobljenem branju izvornih besedil, brez pisanja lastnih sestavkov in povzetkov, brez znanja kulture citiranja (…) bodo diplomanti z diplomami v žepih informacijsko še vedno nepismeni. Tu so za učitelje, profesorje in tudi knjižničarje največji izzivi – vzgoja od malega, kako učinkovito potovati skozi svet informacij, seznanjanje z že organiziranim znanjem, kamor sodijo tudi knjižnični katalogi, opozorila na nevarnosti, ki prežijo v informacijskem pragozdu…

Ali večina knjižničarjev res še kar vztraja pri tradicionalnem poslanstvu, organiziranosti in poslovanju? V slovenskem knjižničnem prostoru se vrstijo dogodki, ki nakazujejo spremembe, naj omenim le nekatere: NUK je novembra 2006 objavila Strategijo razvoja digitalne knjižnice Slovenije dLib.si; obiskanost dLib.si raste, ker ponuja vedno več gradiva; univerza je pred meseci predstavila portal DikUL; na aprilskem posvetu Knjižnica 2.0 je bila izražena enotna želja po posodobitvi COBISS/OPAC; zaključki lanskega posveta o uporabi UDK so ponovno osvetlili uporabnost klasifikacijskega sistema (Šauperl A. et al., 2007); ljubljanske knjižnice se združujejo… Ob tem se moramo knjižničarji zavedati, da vse novosti in poenostavitve ne ustrezajo vsem knjižnicam!

Pri pregledu on-line katalogov tujih pomembnih nacionalnih in splošnih knjižnic ugotovimo, da večina od njih uporablja standardna orodja za katalogizacijo, pri vsebinskem označevanju pa uveljavljene klasifikacijske sisteme za klasificiranje in geslovnike za predmetno označevanje. V jezikovno pisani Evropi so v razvoju interoperabilna orodja med različnimi nacionalnimi sistemi (Balikova M., 2005). Prihaja tudi do zlivanja klasifikacijskih in indeksacijskih orodij. To je torej vizija: zlivanje klasifikacijskih in indeksacijskih orodij ter interoperabilnost med jezikovno različnimi sistemi za označevanje vsebin. Prav to bi za večjo učinkovitost potreboval tudi Google. Zato ni smiselno opuščati dosedanjih orodij, dokler ne razvijemo učinkovitejših in se z njimi ne povežemo z evropskimi oz. svetovnimi.

Do bibliografskih zapisov, ki jih ustvarjamo knjižničarji, prihaja sodobni uporabnik po različnih poteh. Na portalu Evropska knjižnica (European Library) dejansko brska po metapodatkih evropskega on-line kataloga; iste metapodatke o vsebinah pa hitro najde tudi prek Google Books. Zato je pomen vključenosti slovenskih knjižnic v evropski oziroma svetovni knjižnični prostor danes še večji kot nekoč. Uporabniki pri iskanju vsebin ne iščejo le polnih besedil, saj je to zamudno, ampak pregledujejo metapodatke, med drugim vsebinske oznake, ki morajo biti ponujene jasno, hitro in enostavno. Kdo ustvarja te metapodatke? Strokovnjaki, ki obvladujejo bibliotekarska znanja: knjižničarji in informacijski strokovnjaki.

UDK je v slovenskem prostoru edino enotno klasifikacijsko orodje, ki ga knjižnice uporabljamo za različne namene: vsebinski opis, postavitev gradiva, bibliografije, statistične preglede… Nova elektronska izdaja tabel Univerzalne decimalne klasifikacije je v Sloveniji v rabi od januarja 2007. Nadomestila je zastarelo knjižno izdajo iz leta 1991 in knjižničarjem omogoča hitrejše klasificiranje. Leposlovje je bilo v Sloveniji desetletja vsebinsko označeno le s klasifikacijskimi vrstilci. Raba enega klasifikacijskega sistema znotraj zaključene jezikovne enote je prednost in je pomemba! Pri evropskih narodih z več različnimi klasifikacijskimi orodji opažamo poskuse prehoda le na en skupen klasifikacijski sistem. Uporaba UDK v sodobnih katalogih je pregledno opisana v pilotni študiji Aide Slavić (Slavić A., 2006).

Opuščanje UDK je nesmiselno, ker bi zahtevalo uvajanje drugega klasifikacijskega sistema, kar bi bilo dražje. Razmišljati moramo v smeri racionalnega klasificiranja, učinkovitejše uporabe UDK, možnosti prikaza konteksta vsebine. Vse to pa je tesno povezano s posodobitvijo COBISS/OPAC. Šifrant 675c, ki je v vzajemnem katalogu obvezen, ima pomembno vlogo pri iskanju vsebinskih sklopov. Premalo je izkoriščen, saj bi bilo treba ponuditi uporabnikom ustreznejši pogled na vrstilec – večine uporabnikov vrstilec sam ne zanima, pač pa razlaga ob njem. Številni predlogi knjižničarjev, izraženi na strokovnem posvetovanju o uporabi Univerzalne decimalne klasifikacije 14. novembra 2007 v Ljubljani, so zbrani v zaključkih posvetovanja in so objavljeni v Knjižnici (Knjižnica 51, 3/4).

Na splošno so v COBISS/OPAC mnogi podatki premalo izkoriščeni, ker so dostopni na zapleten način. Želimo si hitrejši, privlačnejši, enostavnejši in učinkovitejši on line katalog obogaten s slikami naslovk, povzetki, možnostjo pisanja lastnih opomb, tudi lastnih vsebinskih oznak…. Prepričana sem, da se bo število obiskov v vzajemnem katalogu in število iskanj po vsebini še povečalo, če bodo uporabniku ponujene enostavne in pregledne možnosti iskanja podprte z navigacijo, osnovano na desetletja razvijanih knjižničarskih orodjih.

Po mojem mnenju obstoj knjižnic ni vprašljiv, saj je pred nami vsemi vseživljenjsko učenje in s tem vseživljenjsko branje in, če navežem dalje, vseživljenjsko iskanje vsebin. Nepredvidljivi odzivi uporabnikov pri iskanju vsebin bodo tudi v naslednjih desetletjih izziv knjižničarjem, več bo povezovanja in organiziranosti posameznih virov (…), zaživela bodo nova spletna orodja, namenjena katalogizaciji vseh vrst vsebin…

Viri:

Žaucer, M. (2007). Nujnost racionalizacije postopkov in dela v knjižnicah. Knjižnica 51 (3-4), str. 195-210.
Kučić, L.J. (2008, 15. marec). Internet in izobraževanje. Svet se ne konča na prvi strani Googlovih zadetkov. Delo.
Šauperl, A. et al. (2007). Zaključki strokovnega posvetovanja o uporabi Univerzalne decimalne klasifikacije. Knjižnica 51 (3-4), 212-214.
Balikova, M (2005). Multilingual Subject Access to Catalogues of National Libraries (MSAC) : Czech Republic s collaboration with Slovakia, Slovenia, Croatia, Macedonia, Lithuania and Latvia. Paper presented at 71th IFLA General Conference and Council »libraries – A voyage of discovery«, Oslo, 2005.
Slavić, A. (2006). The level of Exploitation uf Universal decimal classification in library OPACs: a pilot study.

Celotno besedilo v pdf.

ZAKLJUČKI STROKOVNEGA POSVETOVANJA O UPORABI UNIVERZALNE DECIMALNE KLASIFIKACIJE

 

Posvetovanje je bilo 14. novembra 2007 v dvorani Knjižnice Bežigrad. Udeležilo pa se ga je približno 110 knjižničarjev in knjižničark iz različnih slovenskih knjižnic.

Referentke so zastavile več pomembnih vprašanj:
- Ali je UDK sploh lahko standard za vso Slovenijo?
- Ali imamo alternativo za UDK?
- Naj se od UDK odmaknemo ali ga prilagodimo za namen knjižnice?
- Ali je UDK breme ali nuja?
- Naj uporabljamo UDK, preidemo na nek drugi klasifikacijski sistem ali klasifikacijo popolnoma opustimo?
- Kaj označevati v UDK in kaj drugje v formatu COMARC?

Izrazile so tudi nekaj pomembnih težav:
- Pogosto spreminjanje UDK
- Podrejenost UDK v COBIBu (npr. odsotnost hiperpovezav, kakršne so pri predmetnih oznakah)

V referatih so se porodili tudi predlogi:
- Omogočiti je treba strojno pretvorbo vrstilcev v besedilo in obratno.
- Oblikujejo naj se priporočila za enotno obdelavo – uporabo UDK.
- Priti moramo do skupne dolgoročne odločitve o uporabi UDK v sistemu slovenskih knjižnic.
- Pomembno je izobraževanje za uporabo UDK. Izobraževanje je mogoče od približno 12. leta dalje z različnimi učinkovitimi metodami in tehnikami.
- Potrebno je izgraditi mehanizme, ki bi olajševali iskanje v knjižničnih katalogih. Ti lahko koristno vključujejo tudi UDK.
- V UDK so semantični odnosi že vzpostavljeni. Semantic Web in podobni sistemi, ki želijo nadomestiti knjižnične klasifikacije, se šele razvijajo in še niso uporabni v obsežnih katalogih in podatkovnih zbirkah, ki pokrivajo številne ali vse discipline. Vprašanje je tudi, ali bodo ti sistemi uspešni v tako obsežnih sistemih s tako malo besedila, na katerih bi algoritmi izračunavali bližino in podobnost dokumentov. UDK in drugi klasifikacijski sistemi imajo že 100-letno tradicijo in bodo uspešni, če jih bomo popolnoma izkoristili uporabnikom v prid.

Udeleženci so v razpravi oblikovali naslednje zaključke:

1. UDK se uporablja za različne namene: bibliografijo, statistične preglede, postavitev in vsebinski opis. Pokazala se je velika mera enotnosti pri uporabi za statistične preglede in postavitev. Za bibliografije nekateri potrebujejo obširne, drugi zelo podrobne skupine UDK. Razprave o vsebinskem opisu skoraj ni bilo, saj se je takoj prelevila v razpravo o iskanju v katalogu. Očitno je, da vsi čutimo organsko povezanost teh dveh postopkov.

2. Predmetne oznake lahko obogatijo vsebinski opis z UDK. Vsebuje naj različne vidike opisa dokumenta, od vsebine do oblike itd. Le tako lahko podpira različne iskalne strategije ali pristope. Priporoča se uporaba izvlečkov in anotacij.

3. Trendi pri postavitvi gradiva so različni. Ponekod se uporablja UDK, drugod drugačni sistemi. Ti sistemi se bolj ali manj naslanjajo na UDK. Ponekod knjige, glasb, video, druge zbirke ločujejo, drugod jih postavljajo skupaj. To mora knjižnica sama razrešiti glede na potrebe uporabnikov.

4. Povsod pa kaže, da je treba tip gradiva opisati na signaturni nalepki. Te oznake bi bilo mogoče poenotiti.

5. Tudi piktograme in barvne oznake, ki jih knjižnice uporabljajo za označevanje različnega gradiva bi bilo koristno poenotiti. Univerzalni nabor piktogramov naj bi bil optimalen tako z vidika prepoznavanja (uporabnikove zaznave) kot z vidika informativne vrednosti in koristnosti za organizacijo zbirk v knjižnici. Posamezna knjižnica bi si lahko izbrala nekatere ali vse piktograme iz priporočilnega seznama.

6. Čeprav knjižničarji v glavnem razumejo vrstilce UDK in osnovne skupine prepoznavajo tudi mnogi uporabniki, bi kazalo klasifikacijo v OPACu uporabljati le v ozadju. Uporabnik naj v opacu vidi le besedilo, kot je to primer v predstavljenem švicarskem sistemu (Nebis katalog knjižnice ETH Zürich). Izdelati bi bilo treba sistem za pretvarjanje klasifikacijske oznake v predmetne, kar ne bi smelo biti težko zaradi obstoja vrstilcev v SSSG. Predlaga se, da v uporabniških vmesnikih številčne oznake nadomestimo z besedilom, v knjižničarskih modulih pa ohranimo vso funkcionalnost UDK.

7. UDK je nujen za pregled nad sestavo, kvaliteto in uporabljenostjo zbirke. UDK za statistiko bi lahko uporabljali širši šifrant, ki lahko nadzira rast in potrebe za razvoj posameznega segmenta zbirke. Statistika izposoje pa mora potekati na podlagi istega šifranta.

8. UDK se mora spreminjati tam, kjer se poraja novo znanje. Nerazumljivo pa je spreminjanje tam, kjer ni velikih novosti. Konzorciju UDK se predlaga, da že uveljavljenih skupin ne premešča za vsako ceno.

9. Knjižnice se morajo odločati o tem ali naj se novosti o UDK zrcalijo tudi v postavitvi. Odločitve so različne in v glavnem se odločajo za opremo novega gradiva po novem, s starim gradivom pa počakajo do njegovega zastaranja. Enotni recept bi bil tu dobrodošel, vendar se v razpravi ni oblikoval.

10. UDK v določenih kontekstih doživlja renesanso in je primeren za določene rešitve pri prikazu in iskanju gradiva v katalogih.

11. Zavedamo se, da se za postopek klasifikacije porabi preveč časa, zlasti pri kompleksnih delih. Kaže, da je to ponekod nujno, drugod pa so postopke že poenostavili.

12. V primeru patentov in standardov, dveh sistemov z lastnima klasifikacijama (ICP- International Patent Classification in ICS – International Classification for Standards), ni smiselna uporaba UDK. Bolje bi bilo narediti avtomatsko pretvorbo s klasifikacijskih oznak obeh sistemov na šifrant UDK iz 675c. Podobno bi se lahko ravnale tudi druge knjižnice s podobnimi primeri.

13. OPAC bi bilo treba revidirati tako, da bi se njegovo vlogo in funkcije na novo definirale. Dopolnitve ne zadoščajo več. Poleg privlačnejše oblike bi bilo treba zagotoviti različne vmesnike za različne skupine uporabnikov (npr. otroke, ljudi s posebnimi potrebami). V njem bi bilo treba izkoristiti vse podatke iz COMARC formata zato, da bi bilo iskanje in pregledovanje zapisov prijetnejše in bolj učinkovito. Treba je dati pobudo direktorjem knjižnic in Svetu COBISS.

14. Informacijsko opismenjevanje in izobraževanje uporabnikov povsod in ob vsaki priložnosti je nujno. Pozornost je treba nameniti tudi »prikritemu« izobraževanju uporabnika »in situ«, to je takrat, ko uporabnik informatorja zaprosi za pomoč. Ta pomoč mora biti dana na tak način, da jo bo uporabnik znal sam naslednjič tudi ponoviti.

15. Osnovne funkcije knjižnice kot OPAC morajo biti uporabniku intuitivno razumljive. Izobraževati pa je treba za dodatne funkcije in zahtevnejše potrebe.

16. Na svetovnem spletu se odvija neusmiljena tekma v boju za uporabnika. Knjižničarji smo za metapodatke, saj je vse kar ustrvarimo uporabljeno pri poizvedbah na Googlu. Le kvalitetni zapisi omogočajo kvalitetne odgovore na poizvedbe. Enotnost je pri tem zelo pomembna.

17. Jasno je bila izražena potreba in želja po ohranitvi enotnosti in kontinuitete vzajemnega kataloga in knjižnic. Preden se odločimo za različne sisteme vsebinske obdelave, je teorijo, postopke in posledice treba dobro premisliti. Alternativne rešitve so s tega vidika vprašljive. Tak tehtni premislek mora biti usmerjen v prid dolgoročnim rešitvam.

Zaključke so oblikovale: dr. Alenka Šauperl, mag. Mateja Ločniškar Fidler, mag. Darija Rozman in Martina Rozman Salobir.