Vpliv na bralne brbončice uporabnika splošne knjižnice

Za uvod v polemiko o poslanstvu splošne knjižnice, ki se nanaša, če in kako knjižnica vpliva na bralne navade svojih uporabnikov, objavljamo prispevek mag. Petre Jager, ki predstavlja raziskavo o sto najbolj branih knjigah v splošnih knjižnicah. Za komentiranje ugotovitev prispevka smo zaprosili:

1. dr. Silvo Novljan, dolgoletno svetovalko za splošne knjižnice pri NUK, odziv: “Izključeni iz zagat bralne kulture” (Knjižnica, 52 (2008) 4, str. 113-123)
2. mag. Branka Goropevška, predsednika Zveze splošnih knjižnic,
3. Vilenko Jakac-Bizjak, vodjo Knjižnice Otona Župančiča,
4. dr. Nedo Pagon, urednico zbirke Studia Humanitatis,
5. mag. Sama Ruglja, urednika revije Bukla, odziv: “Branje kot priložnost za branje manj branih knjig” (Knjižnica, 52 (2008) 4, str. 125-129)

Vabimo vas, da se s svojimi odzivi in komentarji pridružite eni izmed najbolj kontradiktornih strokovnih problematik v razvoju javnega knjižničarstva in splošnih knjižnic.

PETRA JAGER

“NAJBOLJ BRANE KNJIGE” V SLOVENSKIH SPLOŠNIH KNJIŽNICAH

 

1 Uvod

V skladu z razvojem sodobne informacijske družbe postajajo splošne knjižnice v sistemu (zahodnega) neoliberalizma vse pomembnejši informacijski in kulturni centri, ki stojijo pred vedno novimi, zahtevnejšimi nalogami. Če je temeljno poslanstvo splošne knjižnice, da državljanom zagotavlja enake možnosti izobraževanja, neomejen dostop do znanja, duhovnih dobrin, kulture in informacij, da bi lahko ti postali aktivni in enakopravni člani družbe, je zagotovo eden njenih največjih izzivov današnjega časa, kako bo to, tako rekoč neobvladljivo količino znanja in informacij zajela, organizirala, predstavila, naredila dostopno uporabnikom in ohranila za naslednje rodove.

Poleg informacijskih in izobraževalnih storitev, ki jih morajo splošne knjižnice izvajati, so te tudi kulturne ustanove in imajo veliko vlogo pri oblikovanju kulturnega življenja lokalne skupnosti. Ker je knjiga oz. pisana beseda danes še zmeraj konstitutivna duhovna in kulturna vrednota, je pomembna naloga splošnih knjižnic, da utrjujejo in razvijajo bralno kulturo. V ta namen naj bi v svoji zbirki zagotavljale ustrezen delež zahtevnejše literature, o njej naj bi uporabnike informirale ter z različnimi dejavnostmi razvijale kulturo branja, še posebej v podporo slovenski knjigi.

Na drugi strani morajo kljub svojemu nepridobitnemu značaju tudi splošne knjižnice imeti neko mero uspešnosti. Da bi opravičile svoj obstoj, pridobile finančne vire in podporo javnosti, si knjižnice danes prizadevajo za čim večje število uporabnikov in čim boljše kazalce izposoje. Uporabniki postajajo merilo uspešnosti na vseh ravneh delovanja knjižnice, tudi pri izgradnji knjižnične zbirke.

V skladu s svojim poslanstvom splošne knjižnice gradiva ne hranijo trajno, temveč se knjižnična zbirka gradi in obnavlja tako, da je aktualna, da ustreza strukturi potencialnih uporabnikov v okolju, v katerem knjižnica deluje. V skladu s tem načelom naj bi potekala tudi nakup in izločanje gradiva. Povedano drugače, knjižnično zbirko naj bi sestavljalo gradivo, ki se izposoja, kar pomeni, da se ta oblikuje glede na povpraševanje in potrebe uporabnikov. A ker je tudi knjiga neusmiljeno podlegla zakonom tržne logike in postala potrošno blago, ki danes najbolj množično zadovoljuje predvsem potrebe po razvedrilu, so želje uporabnikov pogosto v nasprotju s kulturnim poslanstvom knjižnic.

Knjižnica seveda ne more izvajati visokih načel o svoji kulturni vlogi mimo uporabnika, saj je od njega vitalno odvisna, vendar so na drugi strani splošne knjižnice predvsem javna služba, katere naloga je, da kvalitativno zapolnjuje vrzeli tržnih mehanizmov. To narekuje knjižnicam, da sladijo strateškim ciljem, s katerimi zahteve uporabnikov pogosto niso združljive.

Z namenom, da bi osvetlili omenjeno navzkrižje in nekatere trende v izposoji v splošnih knjižnicah, v prispevku iz kvalitativnega zornega kota predstavljamo sto najbolj izposojanih naslovov monografskih publikacij oz. »Najbolj brane knjige«[1] v slovenskih splošnih knjižnicah, ki jih v okviru skupnega informacijskega knjižničnega sistema COBISS od leta 2002 evidentira Inštitut informacijskih znanosti. Ker je vzorec najbolj izposojanih naslovov po obsegu skromen, so dobljeni podatki, kjer je to mogoče, primerjani s statistiko na področju dejavnosti splošnih knjižnic, ki jo spremlja Center za razvoj knjižnic pri Narodni in univerzitetni knjižnici.

V obravnavano bazo podatkov so vključene vse splošne knjižnice, ki sodelujejo v sistemu COBISS.SI in imajo avtomatizirano izposojo. Predstavljene so absolutne vrednosti letne izposoje. Podatki o najbolj izposojanih naslovih za posamezno knjižnico so dostopni le v primeru, če je knjižnica dovolila njihovo objavo, medtem ko so za vse knjižnice skupaj ti podatki javni. Obravnavanih je sto »najbolj branih« naslovov monografskih publikacij v obdobju od 2002 do 2007.

2 Tipologija »najbolj branih knjig«

Seznam »najbolj branih« knjig združuje literaturo, namenjeno različnim starostnim skupinam uporabnikov, različne literarne zvrsti in žanre. Predstavlja naslove, ki si jih uporabniki splošnih knjižnic najbolj izposojajo. Tako kaže prevladujočo paradigmo uporabnika in manj heterogenost potreb, ki jih uporabniki v splošnih knjižnicah uresničujejo. Npr. slika najbolj brane otroške in mladinske literature bi bila zagotovo celovitejša, če bi statistika zajemala le mladinska in otroška leposlovna dela, tako pa nam delež mladinske literature med sto najbolj izposojanimi naslovi pove prej, kakšno je razmerje med mladimi in odraslimi člani knjižnice, manj pa širše pojasnjuje vzgojno ali umetniško vrednost najbolj iskanih mladinskih naslovov. Tudi podatek, da med sto »najbolj branimi« naslovi ne najdemo pesniške zbirke za odrasle v nobenem mesecu v vsem obdobju statističnega merjenja, ne pove ničesar o tem, katera poezija je med uporabniki splošnih knjižnic najbolj brana in koliko ti prebirajo slovenske pesnike. Podoben problem se pojavlja pri »strokovni literaturi«, kjer imajo, tako kot pri poeziji, posamezni naslovi manjše število potencialnih bralcev.

Rekli bi lahko, da je število obravnavanih naslovov preskromno, da bi na tej podlagi lahko poglobljeno analizirali bralno kulturo. Sklepamo lahko kvečjemu na številčno najbolj zastopane bralne interese uporabnikov splošnih knjižnic. Kljub vsemu pa nas seznam najbolj izposojanih knjig opozarja na določene značilnosti, ki se pojavljajo skozi celotno obdobje spremljanja izposoje, kot npr. ustaljena razmerja med posameznimi tipi literature, med popularno in kanonizirano literaturo, leposlovjem in neleposlovjem, literarnimi žanri itn., ki se med leti 2002 in 2007 niso bistveno spremenila.

Iz naslovov »najbolj branih« knjig, ki jih je mogoče povezati v nekaj sklopov – mladinsko literaturo, literaturo za odrasle, leposlovje, strokovno literaturo, romanopisje, klasično književnost, svetovno in domačo itn., je razvidno, da gre za različne skupine uporabnikov oz. različne motive za branje – bralci Sapramiške običajno niso tudi bralci Zločina in kazni in malo verjetno je, da so bralci Romea in Julije tudi zvesti bralci Nore Roberts, skoraj zagotovo pa slednji nimajo posebnih zaslug, da med »najbolj branimi« knjigami najdemo tudi Schlinkovega Bralca.

Na seznamu »najbolj branih« naslovov se med leposlovjem za odrasle pojavljata predvsem dva tipa literature – na eni strani množična, popularna ali trivialna književnost in na drugi naslovi t. i. klasične ali kanonizirane književnosti, ki jih kot obvezno branje predpisuje naš šolski sistem. Literarnih del, ki bi nagovarjala širši krog bralcev, hkrati pa ohranjala vsaj relativno spoznavno in estetsko literarno vrednost ali bi predstavljala zahtevnejše različice svojega žanra, med najbolj izposojano literaturo skoraj ne srečamo. Zaradi izrazitega kvalitativnega razkoraka med obema tipoma leposlovja se zastavlja vprašanje, ali si literatura, s katero se srečujejo dijaki v okviru slovenskega jezika in književnosti, sploh še lahko izbori prostor v duhovnem obzorju sodobnega najstnika in vpliva na profil bodočega bralca.

Raziskave bralne kulture se običajno osredotočajo na kvantitativni vidik razmerja med knjigo in bralcem. Eden izmed razlogov za to je, da vrednotenje literarnih del temelji na filozofsko-spekulativnih konceptih, ki segajo na področje interpretacije. Drugi argument proti takšnim pristopom pa je, da je v kontekstu zahodne demokracije težko opravičiti že pojma umetniške in trivialne literature, kaj šele odreči legitimnost potrebi po lahki literaturi ali branju kot razvedrilu.

Kljub temu pa dejavnosti, ki potekajo v knjižnicah v podporo bralni kulturi, projektni program, ki ga v ta namen podpira Ministrstvo za kulturo, ter priporočila nacionalnega programa za kulturo temeljijo na nekem določenem razumevanju pozitivnega stanja na področju bralnih navad oz. predpostavki kvalitetnega branja.

2.1 Leposlovje in strokovna literatura

Standard za splošne knjižnice navaja, da mora knjižnica »zagotavljati raznovrstno gradivo v različnih oblikah in ustreznem številu, da zadovolji potrebe in želje lokalne skupnosti. Zbirka knjižničnega gradiva odraža kulturo lokalne skupnosti in družbe«[2].

V vsaki organizacijski enoti, ki ni namenjena posebni skupini uporabnikov, naj bi knjižnica vzdrževala določeno razmerje med strokovnim gradivom in leposlovjem, in sicer naj bi zagotavljala 60 odstotkov naslovov strokovnega gradiva in 40 odstotkov naslovov leposlovja ter 25-30 odstotkov naslovov gradiva za mladino, od tega 60 odstotkov naslovov strokovne literature ter 40 odstotkov naslovov leposlovja[3].

Med sto najbolj izposojanimi naslovi v splošnih knjižnicah ne zasledimo strokovne literature v pravem pomenu besede, temveč le zelo majhen delež neleposlovnih del[4]. Če te rezultate primerjamo s statistiko izposoje v splošnih knjižnicah, razmerje med izposojo leposlovnih in neleposlovnih monografij[5] ni tako zaskrbljujoče (Preglednica 2), čeprav še zmeraj ne v skladu s priporočili za sestavo knjižnične zbirke. Seznam »najbolj branih« knjig torej ne ilustrira ustrezno razmerja med leposlovjem in neleposlovjem v izposoji, merodajnejši je lahko le na področju izposoje leposlovja.

Preglednica 1: Število neleposlovnih del med sto najbolj izposojanimi naslovi v slovenskih splošnih knjižnicah.

Preglednica 2: Izposoja (na dom) leposlovnih in neleposlovnih monografskih publikacij v slovenskih splošnih knjižnicah. (Vir: http://bibsist.nuk.uni-lj.si/statistika/index.php)

2.2 Mladinska literatura in literatura za odrasle

Delež gradiva za mladino med sto najbolj izposojanimi naslovi, ki obsega vse tri starostne skupine, pogojuje odstotek mladoletnih članov knjižnice ter delež mladih med potencialnimi uporabniki splošne knjižnice[6]. V vseh splošnih knjižnicah skupaj delež gradiva za mladino skozi celotno obdobje merjenja izposoje znaša v poprečju 18,1 odstotka, medtem ko na seznamih »najbolj branih« knjig posameznih knjižnic, kot npr. Ljudske knjižnice Metlika ali Knjižnice Velenje, zasledimo več kot 50 odstotkov naslovov za otroke in mladino v posameznem letu; in tudi obratno, Knjižnica Mozirje v posameznih letih dosega komaj 15 odstotkov naslovov za otroke in mladino[7]. V primerjavi s statistiko izposoje (»izposoja leposlovja na dom«) pa lahko opazimo, da v posameznem letu med številom izposoj odraslih in mladoletnih članov v splošnih knjižnicah skupaj ni velikih razhajanj (Preglednica 4), vendar to merjenje ne temelji na naslovih, temveč na statusu člana, zato je lahko primerjava z najbolj izposojanimi naslovi samo pogojna.

Preglednica 3: Število naslovov monografskih publikacij otroške in mladinske literature med 100 najbolj izposojanimi naslovi.

Preglednica 4: Statistika izposoje leposlovja na dom za mladino in odrasle med letoma 2006 in 2007.
(Vir: http://bibsist.nuk.uni-lj.si/statistika/index.php)

2.3 Prevladujoča literarna zvrst

Med »Najbolj branimi knjigami« v splošnih knjižnicah med letoma 2002 in 2007 v leposlovju prevladujeta roman in krajša proza, zastopana je tudi dramatika, zaman pa bi iskali pesniško zbirko. Na seznamih najbolj izposojanih knjig za posamezne splošne knjižnice najdemo le pesmi za otroke, npr. Župančičeve Mehurčke ali Pavčkove Majnice: fulaste pesmi.

Ne glede na izhodiščno enakovrednost literarnih zvrsti, da se pojavljajo kot visoka ali trivialna književnost, odsotnost poezije s seznamov »najbolj branih« knjig do neke mere pojasnjuje dejstvo, da lirska poezija zaradi svoje specifične notranje forme, kjer je snovno-materialni svet zabrisan, neoprijemljiv, nudi manj možnosti za t. i. kratkočasno branje. Povedano drugače, pesniška zbirka nima enakega števila potencialnih bralcev kot nek popularni roman, zato bo tudi težje zasedla mesto med »najbolj branimi« naslovi. Sodeč po seznamu »najbolj branih« naslovov je literarna zvrst, ki danes najzvesteje streže potrebam povprečnega bralca, roman.

Preglednica 5: Število romanov med sto »najbolj branimi knjigami«.

Romani, ki se pojavljajo na seznamu »najbolj branih knjig«, in torej kažejo najbolj zastopan literarni okus med uporabniki splošnih knjižnic, sodijo, če izvzamemo naslov ali dva in mladinsko književnost, med t. i. trivialno literaturo. S tem ne mislimo preprosto žanrsko literaturo, ki jo opredeljujejo določene vsebine s svojimi motivi, temami, idejami in ustaljena pripovedna struktura oz. uveljavljeni narativni vzorci, temveč pod trivialnostjo razumemo obrtniško spodletele literarne poskuse, ki niti na tehnični niti na idejno-duhovni ravni ne vzpostavljajo fiktivne pripovedne situacije v pravem pomenu besede. Takšne literature je največ med ljubezenskimi romani, ki so tudi najbolj izposojan romaneskni žanr, sledijo jim kriminalni in detektivski romani.

Slika 1: »Najbolj brane knjige« v letu 2002.

Opaziti je mogoče, da se na seznam vse pogosteje uvrščajo avtobiografski romani ali romansirani življenjepisi, spomini, dnevniki, izpovedi, skratka, pripovedi o resničnem življenju. Če popularni roman izhaja iz idealne in neproblematične slike sveta, ta tip romana temelji na navidezno verističnem razmerju do zunajliterarne stvarnosti, upoveduje neko ekstremno, »avtentično« življenjsko izkustvo, kjer praviloma ženske junakinje, pripadajoče drugačnim religioznim modelom sveta (najpogosteje islamu) pričajo o izkustvu krivice, ki izvira iz neke, nam oddaljene kulturne, politične in verske tradicije, ki je še posebej diskriminatorna do ženske in njene vloge v njej[8]. Te romane običajno povezuje tudi življenjsko-nazorska perspektiva, da živimo v najboljšem izmed možnih svetov.

Kolikor se ob romanih pojavljajo druge zvrsti, npr. tragedija, drama, komedija, povest, novela itn., gre za dela s seznamov beril domačega branja ali pa mladinsko literaturo, ki se pogosteje pojavlja v obliki krajših proznih zvrsti.

Slika 2: »Najbolj brane knjige« v slovenskih splošnih knjižnicah v letu 2004.

2.4 Zastopanost avtorjev

Nekateri avtorji, predvsem avtorji žanrskih romanov, so se na seznamu »najbolj branih knjig« med letoma 2002 in 2007 obdržali ves čas[9]. To so predvsem zelo plodoviti avtorji, katerih dela imajo že vnaprej zagotovljen krog bralcev, saj njihov uspeh jamči avtorjevo slavno ime. Uspešnost teh avtorjev pri bralcih, potrjuje tudi dejstvo, da se na seznamu pojavljajo z več naslovi, nekateri celo z več kot petimi deli.

Preglednica 6: Število avtorjev na sto naslovov »najbolj branih knjig«.

Dela slovenskih avtorjev med najbolj izposojanimi knjigami so maloštevilna[10]. Slovenski pisatelji so bolje zastopani med mladinsko literaturo. Desa Muck je npr. na samem vrhu izposojanih del z vsaj enim naslovom. Da ima slovenska mladinska književnost veliko zaslombo pri bralcih, potrjuje tudi statistika izposoje, ki jo vodi Inštitut informacijskih znanosti za upravičence knjižničnega nadomestila[11], medtem ko podatek o dejanskem deležu izposoje slovenskih avtorjev v splošnih knjižnicah ni dosegljiv, čeprav je promocija slovenske knjige ena izmed prioritet nacionalne kulturne politike, ki jo ta tudi finančno podpira.

Preglednica 7: Število monografskih publikacij slovenskih avtorjev med sto najbolj izposojanimi naslovi.

Preglednica 8: Primerjava med številom slovenskih in tujih avtorjev mladinskega leposlovja med sto najbolj izposojanimi naslovi.

[12]

2.5 Osrednja območna knjižnica

Zakon o knjižničarstvu (ZKnj-1) osrednjim območnim knjižnicam določa posebne naloge. Po zakonu morajo te dosledneje izvajati dejavnosti v javnem interesu, kar pomeni, da naj bi zagotavljale »najboljšo ponudbo knjižničnega gradiva vseh vrst, ponudbo informacij in storitev, ki so osredotočene na kulturne, izobraževalne, informacijske in socialne potrebe okolja«[13] (v tem vrstnem redu) in zagotavljati večji delež zahtevnejše literature v knjižničnih fondih s poudarkom na slovenskih avtorjih (kar delno ureja že obvezni izvod).

Vendar seznami »najbolj branih knjig« območnih knjižnic[14] bistveno ne odstopajo od tistih v drugih splošnih knjižnicah niti po deležu slovenskih avtorjev niti po številu naslovov kvalitetnejšega leposlovja in prav tako na njem ne najdemo znatno večjega števila neleposlovnih del.

Preglednica 9: »Najbolj brane knjige« v osrednjih območnih knjižnicah v letu 2002 po številu neleposlovja, mladinskih del, romanov, slovenskih avtorjev in domačega branja.

Preglednica 10: »Najbolj brane knjige« v osrednjih območnih knjižnicah v letu 2007 po številu neleposlovja, mladinskih del, romanov, slovenskih avtorjev in domačega branja.

 
[15]
[16]

Med najbolj izposojanimi avtorji je zelo malo domačih avtorjev, še posebej ker so nekateri z različnimi naslovi zastopani večkrat in poleg tega so med njimi tudi avtorji, predvideni za domače branje. Kljub temu so med posameznimi knjižnicami razlike, kar kaže na to, da je na določene težnje v izposoji do neke mere mogoče vplivati. Če razmerja med najbolj izposojanimi knjigami v osrednjih območnih knjižnicah ocenjujemo s priporočili standardov za sestavo knjižnične zbirke, ima najbolj pozitivne rezultate Pokrajinska študijska knjižnica, Murska Sobota, medtem ko največje neskladje z omenjenimi priporočili kaže statistika izposoje v Mariborski knjižnici in Knjižnici Otona Župančiča, Ljubljana[17]. Slednji pa imata med najbolj izposojanimi knjigami večje število književnih del, ki presegajo raven zastopane trivialne literature[18].

Nacionalni programa za kulturo 2008-2011 za knjižnično dejavnost načrtuje posebno podporo razvoju bralne kulture, promociji kakovostnejšega knjižničnega gradiva, vključevanju določenega deleža subvencioniranih knjig v knjižnične zbirke splošnih knjižnic, z novo zakonodajo pa bo Ministrstvo za kulturo območnim knjižnicam zagotovilo tudi dodatna sredstva za nakup povečanega in zahtevnejšega izbora gradiva. A kolikor lahko sodimo po seznamu »najbolj branih knjig«[19], kjer je v obdobju šestih let število slovenskih avtorjev, kvalitetnejšega leposlovja in neleposlovnih del ostalo skoraj nespremenjeno, kvalitetna knjižnična zbirka sama na sebi še ne ustvarja pozitivnih trendov v bralni kulturi. Kakšne rezultate so dali številni projekti za pospeševanje bralne kulture in promocijo kvalitetnejše (slovenske) književnosti v preteklosti, pa je težko raziskati, saj se tovrstna kvalitativna merjenja ne izvajajo.

3 Umetniško leposlovje med najbolj branimi knjigami

Že v času, ko je v novem veku knjiga prvič postala dostopna širšim ljudskim množicam, kar je po izumu tiska povzročilo predvsem obvezno šolstvo oz. opismenjevanje revnejših razredov, se je pojavila t. i. ljudska knjiga oz. literatura za neuke in deprivilegirane množice. Sprva so to bila predvsem nabožna, moralična ali vzgojna dela, pa tudi viteške in druge junaške zgodbe, fantastični potopisi idr., medtem ko z 18. stoletjem postane temeljna trivialna književnost meščanski roman. Skratka, ob visoki, umetniški, elitni književnosti je ves čas nastajala in živela tudi zabavna, množična ali trivialna književnost.

Prav tako se že zgodaj s pojavom literature za ljudstvo formira vprašanje, ali je okus ljudskih množic družbeno dejstvo in psihološka konstanta ali pa je ta posledica pomanjkanja izobrazbe in nedostopnosti elitne literature. Če sam koncept vzgoje in izobraževanja izhaja iz slednjega, je na drugi strani množična proizvodnja literature utemeljena prav na obstoju uniformiranega okusa in je tudi vselej na sledi vsakokratni paradigmi tega okusa.

Ker nastanek in razvoj splošnih knjižnic korenini v razsvetljenski ideji, katere cilj ni samo po možnostih egalitarna (visoko razvita) družba, temveč neskončen napredek, je potemtakem bralno kulturo, informacijsko pismenost, izobraževanje itn. mogoče in nujno širiti oz. poglabljati. A koliko lahko danes v razvitem svetu še upravičeno sklepamo na nepretrgan kulturni razvoj? Ali nima ta, ravno nasprotno, v svetu neskončnih in predvsem enakovrednih možnosti zelo negotovo prihodnost?

Če se ozremo po seznamu »najbolj branih knjig«, med naslovi za odrasle prevladuje literatura, ki je tehnično pomanjkljiva, v pripovednih postopkih nedovršena, shematična, za katero je značilno ideološko poenostavljanje, katere arhitektura in vsebina sta podrejeni senzacionalizmu, ki operira s klišeji, z ukoreninjenimi predstavami, utrjuje neproblematičen pogled na svet, izhaja iz jasnega vrednostnega sistema in po definiciji ponuja spravljiv in srečen konec. Gre za literaturo, ki budi sentimentalnost, se napaja v latentnih človekovih občutjih za kič in človeškem stremljenju po sreči, zadovoljuje predvsem željo po zabavi in pogosto nastopa v vlogi substituta za želeno, a ne doseženo realnost[20].

Preglednica 11: Število naslovov domačega branja med sto »najbolj branimi knjigami«.

Kvalitativno nasprotje prevladujočemu tipu književnosti na seznamu »najbolj branih knjig« zastopajo, če izvzamemo otroško leposlovje, skoraj izključno dela klasične književnosti, ki jih kot obvezno branje uvaja nacionalni izobraževalni sistem, zato jih ni mogoče razumeti kot ustrezen ekvilibrium številčno najbolj zastopanim težnjam v »bralni kulturi«, kot jo ponazarjajo najbolj izposojani naslovi v slovenskih splošnih knjižnicah.

4 Zaključek

»Najbolj brane knjige« v slovenskih splošnih knjižnicah ne morejo poglobljeno ponazoriti gibanj na področju bralne kulture, zagotovo pa dovolj dobro ponazarjajo zagato, pred katero stojijo splošne knjižnice – kako uskladiti povpraševanje uporabnikov s poslanstvom in nalogami splošnih knjižnic. Zadrega nikakor ni nova, le da so knjižnice in knjižničarji v preteklosti za to imeli na voljo drugačna sredstva, predvsem pa je knjižni trg ponujal veliko manj lahke literature kot danes.

V znamenitem delu Avgusta Pirjevca Knjižnice in knjižničarsko delo, ki je nastalo pred več kot pol stoletja, beremo, da je temeljna naloga splošne knjižnice, da vzgoji pravilen odnos med ljudstvom in knjigo. Za Pirjevca je to pomenilo, da si mora knjižničar prizadevati, da bi uporabnik dojel literaturo kot umetniško stvaritev. Pogoj za to je seveda dovzetnost in pripravljenost bralca na izobraževalne in vzgojne sile, ki jih vsebuje »kvalitetna« knjiga. Bralčevo osebnost pa je po Pirjevčevem prepričanju mogoče umsko in duhovno razviti le, če ta ne prihaja v stik s trivialno literaturo, saj »[z]lagana sentimentalnost, izkrivljena slika življenja in neresnična solzava čustvenost, nimajo v sebi tvornih sil in ne morejo služiti izobrazbi in vzgoji ljudskih množic v najširšem in najvišjem smislu«[21]. Zato bi Pirjevec brez zadržkov iz knjižnic izločil vse, kar bi lahko nasprotovalo »zdravemu in pravilnemu odnosu med bralcem in knjigo. V prvi vrsti in brezpogojno [...] izrazito plažo kakršne koli vrste«[22].

Z današnjimi očmi je takšno stališče avtokratsko, v nasprotju z demokratičnimi normami in posledično tudi v nasprotju z etičnim kodeksom knjižničarjev, ki se morajo zavzemati za prost pretok gradiv in informacij ter delovati proti uvajanju cenzure.

Knjižnica danes ne more več vztrajati v elitističnem odnosu do lahke literature, saj se uveljavljanju cenenega populizma na področju knjige ni mogoče izogniti, vendar pa knjižnica ne bi smela popustiti v svojem temeljnem poslanstvu. Zato je eden izmed velikih izzivov, ki naslavlja prihodnost splošnih knjižnic, ne preprosto, kako zadovoljiti svoje uporabnike, temveč kako uravnati njihove potrebe s kulturnim poslanstvom knjižnice in »unovčiti« kvalitativni potencial knjižnične zbirke.

Opombe

[1] Na podlagi podatkov, zajetih v tej bazi, ni mogoče govoriti o najbolj branih knjigah v pravem pomenu besede, saj bralno kulturo sooblikujejo tudi »najbolj prodajani« naslovi, poleg tega pa izposojene knjige niso že tudi prebrane, zato naslov Izumove statistike – »Najbolj brane knjige« – ni povsem točen in je v prispevku vselej v navednicah.

[2] Standardi za splošne knjižnice, str. 12.

[3] Prav tam.

[4] Naslovi neleposlovnih del med sto »najbolj branimi knjigami«: Varna vožnja: priročnik za voznike, Leksikon imen: izvor imen na Slovenskem, Živali na kmetiji, Križ na prsih, Dinozavri.

[5] Število strokovne literature v ožjem pomenu besede med neleposlovnimi monografijami ni dostopno.

[6] Glede na to, da je zadovoljevanje potreb otrok in mladine med najpomembnejšimi nalogami splošne knjižnice, bi bila evidenca najbolj izposojanih mladinskih in otroških del zelo dobrodošla, saj bi vsaj za določeno starostno obdobje veliko bolje ponazarjala prevladujoče smernice v izposoji.

[7] Najbolj brani naslovi otroške in mladinske književnosti: Viharno nebo, Harry Potter, Matilda, Lažniva Suzi, Muca copatarica, Sama doma, naslovi iz zbirke R. L. Stina.

[8] Če naštejemo samo nekaj naslovov s seznama: Souad: Živa zažgana: izpoved žrtve zločina iz časti; Safiya Hussaini Tungar Tudu: Jaz, Safiya: obsojena na smrt s kamenjanjem; Mende Nazer: Sužnja: resnična zgodba o izgubljenem otroštvu in boju za preživetje; Leila: Poročena pod prisilo; Senait G. Mehari: Ognjeno srce.

[9] Sidney Sheldon, Amanda Quick, Danielle Steel, Mary Higgins Clark, Barbara Taylor Bradford, Nora Roberts, James Patterson itn.

[10] Slovenski avtorji, ki jih srečamo na seznamu: Desa Muck, Ela Peroci, Vid Pečjak, Frane Milčinski, Prežihov Voranc, Marjan Tomšič idr.

[11] Dostopno na spletni strani: http://home.izum.si/cobiss/nadomestilo/nadomestilo.asp?Leto=2007.

[12] Avtorji, ki so zastopani večkrat, so šteti samo enkrat (Desa Muck), enako pri tujih avtorjih (R. L. Stine, J. K. Rowling).

[13] Nacionalni program za kulturo 2008–2011, str. 24.

[14] Podatki za Koroško osrednjo knjižnico dr. Franceta Sušnika, Ravne na Koroškem niso dostopni, ker knjižnica ni dovolila posamične objave podatkov.

[15] Biblioteca centrale Srečko Vilhar, Capodistria.

[16] Nekateri avtorji so zastopani večkrat; npr. Desa Muck se na seznamu pojavi tudi desetkrat.

[17] Knjižnica Otona Župančiča, od junija 2008 Mestna knjižnica Ljubljana, ima na področju pospeševanja bralne kulture zelo veliko dejavnosti. Potrebno bi bilo podrobneje preučiti, koliko te neposredno vplivajo na statistiko izposoje.

[18] Npr. dela Paasilinne, Schlinka, Viewegha, Chevalierove.

[19] Vzorec sto monografskih publikacij je preskromen za tehtnejše posplošitve.

[20] Glej tudi Hladnik, Miran (1983). Trivialna literatura. (Zbirka Literarni leksikon 21.) Ljubljana: Cankarjeva založba.

[21] Pirjevec, Avgust (1940). Knjižnice in knjižničarsko delo. Celje: Družba sv. Mohorja. str. 58.

[22] Prav tam.

Viri

• Breznik, Maja (et al.) (2005). Knjižna kultura. Ljubljana: UMCo.
• Dolar, Jaro (1982). Spomin človeštva. Ljubljana: Cankarjeva založba.
• Fischer, S. R. (2003). A History of Reading. London: Reaktion Books.
• Hladnik, Miran (1983). Trivialna literatura. Ljubljana: Cankarjeva založba.
• Kos, Janko (1996). Očrt literarne teorije. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
• Nacionalni program za kulturo (2007). Ljubljana: Ministrstvo za kulturo. Pridobljeno 5. 7. 2008 s spletne strani http://www.mk.gov.si/fileadmin/mk.gov.si/pageuploads/Ministrstvo/Zakonodaja/Predlogi_zakonov/osnutek_NPK.pdf
• Manguel, Alberto (1996). Zgodovina branja. Ljubljana: Cankarjeva založba.
• Pirjevec, Avgust (1940). Knjižnice in knjižničarsko delo. Celje: Družba sv. Mohorja.
• Quick, Amanda (2005). Skrivnostni čar. Ljubljana: Mladinska knjiga.
• Standardi za splošne knjižnice (2005). Ljubljana: Nacionalni svet za knjižnično dejavnost. Pridobljeno 6. 4. 2008 s spletne strani http://www.mk.gov.si/fileadmin/mk.gov.si/pageuploads/Ministrstvo/Podrocja/NSKD/standardi_spl_k_sprejeti.pdf
• Steel, Daniel (2002). Poroka. Ljubljana: Mladinska knjiga.
• Wooding, Chris(1999). Viharno nebo. 1. zvezek. Ljubljana: Grlica.
• Zakon o knjižničarstvu. Uradni list Republike Slovenije, št. 87/2001.

Celotno besedilo v pdf.

Silva Novljan

Izključeni iz zagat bralne kulture

(Knjižnica, 52 (2008) 4, str. 113-123)
 
Med zagatami

Bralna pismenost in bralna kultura se spreminjata in razvijata vseživljenjsko in sta zato v vseh obdobjih zanimivi za vse vpletene v njuno širjenje in razvijanje. Radi so uspešni in učinkoviti kot vsi z najmanj truda, zato so še posebej pozorni na to, kako se obnaša večina, ki pomembno vpliva, da se ji vstopajoči v svet branja pridružijo. Bralno kulturo, ki jo prakticira večina, spoznavajo predvsem s potrošniškimi raziskavami, ki odstotke spreminjajo v lestvice popularnosti. Če te bralce privabljajo, pa ne prinašajo dosti k razvoju bralne kulture. Tudi zato je pri nas še zmeraj aktualno navajanje Pirjevčevih ugotovitev o vlogi knjižnice pri tem. Rezultati današnjih znanstvenih raziskav bralne pismenosti, ki je temelj za bralno kulturo, opozarjajo, da morajo tudi knjižnice danes za razvoj bralne kulture delati več ali pa drugače. Vse, tiste, ki jim razvijanje bralne kulture povzroča zagate, kot npr. knjižnicam v članku Jagrove: Najbolj brane knjige v slovenskih splošnih knjižnicah (Knjižnica 2008, 2–3, str. 169) – če jim res, pa z njo le predpostavljamo – pa tudi knjižnice brez teh zagat ne morejo počivati na lovorikah. Zagate po tem članku knjižnicam povzroča najbolj izposojana »lahka« literatura. V nadaljevanju bomo zato iskali poti iz njih med manjšino, med tistim in tistimi, ki so iz kakršnegakoli razloga izključeni iz obravnav, raziskav in aktivnosti, da bi dvignili ali vsaj približali število drugih izposojanih knjig tem najbolj izposojanim.

Zagate opredeljevanja bralne kulture

Bralna kultura je popularna tema za raziskovanje in pogovor. Zmore spodbuditi živahno razpravo omizja v gostilni ali na strokovnem srečanju, v medijih, na seminarjih, predavanjih, kjerkoli, saj ni posameznika, ki o branju ne bi imel kakšnega mnenja, izkušnje. Povzroča tudi kar precej nesporazumov, če je pred obravnavo ne opredelimo. Tako se nekdo vključi v razgovor s pogledi na knjižno kulturo, ko drugi govori o bralni kulturi, nekdo povezuje branje izključno z leposlovnimi romani, čeprav je tema namenjena obravnavi branja neopredeljene vrste bralnih virov, drugi navaja podatke o prebranih knjigah, ki dejansko prikazujejo število izposojenih knjig v določenem tipu knjižnice, nekdo posplošuje v odstotkih pridobljene rezultate na neveljavnem vzorcu, ocenjuje bralne dosežke, ne določi pa izhodišča ocenjevanja, opredeljuje delovanje določene stroke pri razvijanju bralne kulture s pojmi, ki jih poznavalec strokovnega področja drugače razlaga … Najpogosteje pa se zaplete, ko ji pridamo vrednostne ocene. Nekateri jo povezujejo le z branjem dobrih knjig, vse ostalo pa sodi po njihovem mnenju med nekulturno obnašanje, zaplete pa se še dodatno, ko pojma dobra knjiga ne opredelijo ali pa se zdi ta drugim sporen.

Pa kaj, drugačnost je tudi odlika. Pomembno je, da se piše in razpravlja o bralni kulturi, če tudi ne vselej strokovno, znanstveno in čeprav neizvirno. Tudi tale prispevek ni izviren, prej je reciklaža že izrečenega in napisanega v drugih prispevkih te in drugih avtorjev. Tako kot je popularen rek »bolje je, da se vsaj kaj bere, kot da se nič ne bere«, lahko postane popularen tudi rek »bolje je, da se vsaj kaj piše, govori o bralni kulturi, kot da se nič ne piše ali govori«. Uporabnost obeh je večnamenska. Sega od všečnega pritrjevanja do zaničljivega zavračanja pri odgovornih za razvijanje branja in bralne kulture, vmes pa ima zmeraj še kdo dodatne koristi, če ne drugi, tisti, ki (se) tržijo. Problematična postajata reka, ko se ljudje ne poslušajo, ne berejo raznolikih prispevkov, ko zanemarijo kritičnost in se več ne trudijo za razvijanje bralne kulture; ko izgubijo prepričanje, če so ga sploh imeli, da se bralno kulturo lahko razvija. Ko prinašajo zmeraj enako zrnje v mlin in preslišijo glas vpijočih, da iz te moke ne bo dobre potice, ni nič narobe, če mlinar kaj dvakrat pove.

Najprej pa velja zapisati, da se ne strinjam s tistimi, ki govore, da se zmeraj manj bere. Pogosto sicer slišimo: »Nič ne berem, nimam časa,« a ima oseba v mislih predvsem branje za užitek, kamor uvršča branje romanov, morda tudi poezije, ne pa branje, ki je plačano kot delo, ali branje za delo. Kako bi sicer verjeli visokošolskemu učitelju, da ne bere, ko pa vemo, da, glede na količino diplomskih, seminarskih, magistrskih in drugih nalog, dneve tiči v branju, da včasih zaradi tega tudi strokovne literature ne spremlja redno. Kako bi mu kot učitelju zaupali, če bi ne bral vsaj strokovne literature, če mu že zmanjka časa za branje leposlovja, včasih celo za leposlovno delo, ki ga mora predstaviti učencem. Sporočil v pisni obliki je zmeraj več in z njimi smo eksistenčno povezani. Želimo biti informirani, želimo raziskovati, se učiti, dobro delati, se sprostiti, uživati in branje sporočil za razreševanje raznolikih problemov razviti v navado, ko spoznamo njihovo moč, učinkovitost. Zato pač moramo znati brati različne vrste sporočil, različnih oblik in zahtevnosti, in to sposobnost razvijati vse življenje. Pri tem nas načelno naše okolje podpira, spodbuja prosto izbiro bralnih virov, kritičnost, odprtost, odgovornost bralca pri sprejemanju in uporabi informacij.

Zagate razvijanja bralne kulture

Bralno kulturo povezujemo z ravnjo dosežene bralne pismenosti, dostopnostjo bralnih virov, časom za branjem, prostorom, s potrebami posameznika in okolja, prispevek pri njenem razvijanju pa z vrednotenjem doseganja postavljenih ciljev. Na tak način se hitreje pokažejo pomanjkljivosti v delovanju, ki omogočijo spremeniti, izboljšati delovanje. Tako nas ne zanima samo količina izposojanih knjig, ampak tudi, kaj so udeleženci pridobili od obljubljenega v zapisanem poslanstvu knjižnice, obravnava vprašanj, zakaj kdo ne bere, kako kdo bere, kdaj bere, kaj bere (se razume, da pri razreševanju teh vprašanj ne kršimo varnosti osebnih podatkov!), da lahko opredelimo primerne cilje, razvijemo ustrezne oblike aktivnosti in možnosti za posameznikov razvoj branja in bralne kulture do ravni, ki jo je sposoben doseči, da bo lahko ravnal v skladu z lastnimi željami, potrebami in se vključeval v družbeno dogajanje.

Za tako delovanje potrebujemo zavedanje, da vsa ravnanja v knjižnici prispevajo k bralni kulturi, od pridobivanja knjižničnega gradiva, njegove katalogizacije in ureditve v knjižnici do njegovega predstavljanja in omogočanja njegove uporabe. Vsak zaposleni v knjižnici je vključen v proces razvijanja bralne kulture in s svojim ravnanjem je odgovoren za doseganje skupnih ciljev. K temu prispeva z osebnimi zmožnostmi, učinek pa je odvisen tudi od razumevanja poslanstva in ciljev knjižnice ter sprejetosti posameznikovega deleža v skupnem prizadevanju za dobre dosežke. Izključenost teh dveh dejavnikov v delovanju knjižnice počasi spodjeda kakovost storitev, pri čemer pa lahko količinsko dosežki celo rastejo. Skrbno vodstveno oko bo pozorno na vse, tudi drobne razpoke v delovanju knjižnice, da bo preprečilo ovire do ciljev, ki v knjižničarstvu niso nikoli le količinsko, ampak so tudi kakovostno opredeljeni. Poglejmo si nekaj takih, v praksi prepoznanih pomanjkljivosti, posledic izključenosti, ki prispevajo k ravnanju zaposlenih in prebivalcev oziroma uporabnikov knjižnic in povzročajo knjižničarjem različne »zagate« in »zadrege«.

Nepoznavanje poslanstva knjižnice povzroča ne/upravičene reakcije prebivalcev, ki poznajo le svoja pričakovanja, pa tudi neprimerno ravnanje zaposlenega na izrečene kritike. Posamezniki ne obiskujejo knjižnice, ker ne vedo, kakšne vsebine in vrste gradiva so jim na voljo, s kakšnimi storitvami ga lahko uporabljajo. Določene skupine se izogibajo še posebej splošne knjižnice, ker njeno delo povezujejo le z branjem za prosti čas in delom za mladino. Te zadrege ima navadno knjižnica, ki nima javno dostopnega dokumenta o nabavni politiki, ki predstavlja temeljno vsebino in način izvajanja poslanstva knjižnice. Kjer ni nabavne politike, se pridobivanje knjižničnega gradiva naslanja predvsem na želje obiskovalcev knjižnice. Te postajajo načelo ravnanja, zbrano knjižnično gradivo pa posredno tudi knjižničarjevo spodbujanje povpraševanja po določenih bralnih virih. Pomisleki pri tem se zavrnejo marsikje, češ, da je drugačno ravnanje nedemokratično in da uvaja cenzuro. Za tak odgovor, ki enači knjižničarjev izbor bralnih in drugih virov za knjižnično zbirko s cenzuro in ki ne izpričuje poznavanja vloge knjižničnega sistema v dostopnosti bralnih virov, dobi lahko študent prvega letnika knjižničarstva nezadostno oceno!

Dobro bi bilo, da bi nabavna politika v mreži splošnih knjižnic poskrbela za boljše knjižnične zbirke in njihovo razlikovanje, in jih tako odvisno povezala v zagotavljanju enake dostopnosti knjižničnega gradiva. Uresničiti bi morala vsem dostopno osnovno knjižnično zbirko krajevne knjižnice (v izposojevališču manjšega obsega pa enako z različnimi oblikami potujoče knjižnice), ki v raznolikem knjižničnem gradivu vzdržuje v povprečju zahtevnost srednješolske izobrazbe (nivo priporočene pismenosti za vse prebivalce). V osrednjih knjižnicah se ta osnova dopolni z izborom zahtevnejšega gradiva na ravni visokošolske izobrazbe, v osrednjih območnih knjižnicah pa se k tej zbirki osrednje knjižnice dodaja še izbor zahtevnejšega in poglobljenega gradiva na ravni podiplomskega študija. To omogoča večjo izbiro gradiva (upošteva se tudi načelo potreb okolja) in njegovo kroženje v mreži izposojevališč (pokrajine). Še zmeraj pa ne omogoča enake dostopnosti za vse, če knjižnice ne uporabljajo zbirk drugih knjižnic v knjižničnem sistemu in če se ne bodo dogovorile med seboj, katera osrednja območna knjižnica naj razvija določeno zbirko za potrebe skupin s posebnimi potrebami in dostopnost njenega gradiva v mreži splošnih knjižnic. Prav vse imajo možnost specializacije, ki bo odmevna v celem knjižničnem sistemu.

Do težav pride tudi, ko nabavni oddelek, oddelek za katalogizacijo in oddelek za izposojo knjižničnega gradiva delujejo nepovezano, čeprav so odvisni drug od drugega. Prvi nabavi publikacijo, ker je v njej prepoznal vsebino, ki bo zadovoljila določene potrebe prebivalcev (vključenost potreb prebivalcev), drugi ji doda knjižničarsko informacijo, ki predstavlja vsebino, namen in druge značilnosti publikacije (vključenost avtorjev) in njeno mesto v knjižnični zbirki (knjižničarjeva odločitev glede na potrebe prebivalcev), tretji pa jo po dani signaturi postavi na knjižno polico, torej na voljo uporabnikom. Pogosto jo potem izgubi iz spomina, če ji uporabniki skupaj z mediji ne dajo slovesa popularnega ali pomembnega bralnega vira. Težko prepozna njen namen, če ga v katalogizaciji ne določijo, pogosto pa njemu in bralcu prilepijo še založniško informacijo o publikaciji, ki jima je lahko pri izbiri knjig iz knjižnih polic v dodatno pomoč. Knjižnične signaturne in druge nalepke so na obrazih avtorjev, na kritiških in informativnih sporočilih (jadikuje v imenu uporabnikov knjižničarka Ivanka) …, nič niso knjižničarjem (in založnikom, ki ne uslišijo prošnje nekaterih knjižničarjev za drugačno opremo knjig) mar pravice teh avtorjev in etično ravnanje. Knjižničar v izposoji je tako kot uporabnik pri izbiri in iskanju knjižničnega gradiva najpogosteje odvisen od kakovosti kataloga in ravni svoje in uporabnikove informacijske pismenosti, vsekakor pa tudi od poznavanja UDK vrstilcev. Ob prošnji za pomoč pri izbiri gradiva se knjižničar največkrat zateče h knjižnim policam, h katalogu pa, ko išče signaturo določenega vira. Ko smo uporabniki deležni take pomoči, pogosto še zmeraj pogrešamo knjižničarke Zdenke, ki poznajo vsebino, namen in zahtevnost večine knjig in vsebino večmestnih vrstilcev in imajo vsaj splošno znanje o vsakem strokovnem področju. Zmožne so preseči uporabnikova pričakovanja, kar pogosto pomeni, da zmorejo preseči njegove želje in ohraniti njegovo zadovoljstvo. S takim znanjem delujejo medkulturno in medpredmetno in npr. ne bodo uvrstile knjige o sociološki obravnavi homoseksualnosti med medicinski odklon, samo zato ker je ta pojem v UDK tablicah tu.

Vsi zaposleni bi morali sodelovati na različnih ravneh (za nekatere bi bilo dovolj, da na ravni obveščenosti, da ne bi uporabniki naleteli na knjižničarja, ki o določenih aktivnosti v knjižnici nič ne ve, čeprav so objavljene v medijih?!) pri aktivnostih za predstavitve knjižničnega gradiva za določene teme, določene ciljne skupine, posebne potrebe, motivacijske dejavnosti in podobno, ki so seveda najpogosteje konkretizirane lokalno, tudi ko obravnavajo globalne, splošne teme. K temu bi jih moralo spodbujati vodstvo, ki mora na koncu pojasniti, zakaj se določeno knjižnično gradivo ni »obračalo«, zakaj imajo po enem ali dveh letih polne police številnih izvodov istih naslovov in podobno. Oceniti morajo primernost nabavne politike za obstoječo bralno kulturo in prispevek k njenemu razvoju; preučiti torej potek rdeče niti, ki se vleče skozi vse procese dela, od ugotavljanja potreb po knjižničnem gradivu in njegovi pridobitvi do uporabe knjižnične zbirke in storitev, učinek pa morajo razbrati v bralni kulturi obiskovalcev knjižnice in okolja.

Pomočniki knjižnic pri razvijanju bralne kulture

Videli smo, da so pomembni pomočniki pri delu knjižnice njeni uporabniki, predvsem s svojim povpraševanjem. Rezultati takega sodelovanja pa ne vzbujajo povsod zaupanja v strokovno delo knjižnic. Tako se vse pogosteje porajajo pobude in konkretne akcije zunaj knjižničarskega področja, ki usmerjajo nabavno politiko knjižnic in druge njihove aktivnosti. Odgovor knjižnic? Po večini sprejmejo predloge in aktivnosti raje brez ugovorov, kot da bi spremenile svoj način dela. Izpolnjujejo zahtevne obrazce (npr. obrazce razpisa za nakup knjižničnega gradiva Ministrstva za kulturo, s katerimi to usmerja nabavno politiko za splošne knjižnice, ker ne zaupa, da bodo cilje nacionalnega razvojnega programa uresničevale brez opredeljenih kriterijev), v poročilih pa navajajo doseganje normativov različnih pravilnikov, standardov, malo ali nič pa poročajo o tem, koliko so prispevale in na kakšen način k razvojnim ciljem svojega okolja.

Če poročila, ki so seveda javnosti dostopna, tej nič ne povedo (kaj ji npr. pove podatek, da so knjižnice kupile 3000 izvodov knjig, uresničile 70 % predpisanega nakupa?), se ne bi smela knjižnica čuditi, če ji županstvo npr. odškrtne denar za vzdrževanje. Vlogo, koristi knjižnice razume drugače kot knjižnica, ki svoj prav dokazuje z zapiranjem izposojevališča. Medtem ko oba zagovarjata svoje stališče, se kaj malo ozirata na izključene uporabnike. Bo njim v pomoč inšpektor ali mediator? Vse več primerov kaže, da bomo tudi v knjižničarstvu potrebovali mediatorje, saj predpisi in sedanja organiziranost pomožnih služb ne zmoreta vselej učinkovito poseči v zagato. Z Branko sva živahno razpravljali o tem, koliko so naši knjižničarji usposobljeni za razvijanje knjižnične dejavnosti brez predpisov, standardov, normativov, torej za manj administrativno pogojeno delovanje. Del odgovora na to dajejo že članki v naši edini znanstveni reviji, del pa bi ga lahko poiskali na kakšnem posvetovanju. Priporočam pa vsem tistim, ki izključujejo bralce, ki nimajo članske izkaznice, iz čitalnic, da preverjanje obiskovalcev opravljajo na manj formalen način in prijazno! Želja po branju, pa še kaj zraven, pade pod ledišče, ko bralec naleti na nadutega uradnika, ki razen prepovedi ni sposoben podati nobenega pojasnila, vsaj navedbe členov uredbe, pravilnika, ki knjižnici tako ravnanje dovoli, informacijo torej, ki jo bo uporabnik preučil in nato primerno ukrepal, bodisi spremenil svoje obnašanje ali pa obnašanje drugega, če so mu pravice kratene.

Poleg predpisov pa je velik pomočnik knjižnice tudi tehnologija. Samodejni odzivniki navdajo marsikoga z grozo, ko žebrajo urnike in pravila, za povrh pa še glasbo, ki se ponavlja, ponavlja, ponavlja. Na dom dobivamo prijazna brezosebna sporočila, ki posnemajo mojstre založništva, za marsikoga žaljiva, propagandna sporočila z nagovorom »Draga gospa …« ali celo še bolj osebno, kar z imenom v besedilu. Na stenah knjižnice nas čaka nenaslovljeno sporočilo: »Registrirani člani Knjižnice si sami reproducirajo gradiva po veljavnem ceniku,« ki nas prepriča, da smo nepismeni. Ko poprosiš za razlago knjižničarja, se izkaže, da je to navodilo za uporabo fotokopirnega stroja. Nov stroj je navadno tudi velik medijski dogodek, ki napoveduje nove ali boljše storitve in krepitev neposrednega svetovalnega dela za uporabnike. Z njimi se bo, upajmo, znotraj knjižničarstva povečal ugled knjižničarjem izposojevalcem, informatorjem. Vsem tistim, nad vse pomembnim, ki jih uporabnik vidi, sliši, vdihuje, jih ocenjuje po znanju, sposobnostih, ustrežljivosti, prijaznosti in po katerih ocenjuje knjižnico. To najbolj izpostavljeno osebje v knjižnici, katera razvojno vizijo gradi na homogeni družbi, ima opraviti s posameznikom, ki ga meri, ocenjuje. Če uporabnik naleti na neznanje, poišče drugega knjižničarja, če naleti na neprijaznega, se razjezi, če pa na nesramnega, ne pride več. Nadvse dragocen kader, ki mora biti v središču vodstvene pozornosti in vez med uporabniki in vsemi drugimi (skritimi) v različnih oddelkih, službah, ne sme imeti manjše veljave od vseh tistih, ki se ukvarjajo z reklamo, razvojem, pisanjem sporočil …, na katera mora on odgovarjati. Če bo cenjen (tudi pravično in s pravičnim pravilnikom o imenovanju v strokovne nazive), bo zmogel dobro predstavljati knjižnico. Če je ne bo, vodstvo ne bo imelo neprespanih noči, ko ga bo prestavilo med skrite.

Problemi nastanejo, ko pri vrednotenju uspešnosti in učinkovitosti svojih storitev osebje ali knjižnice upoštevajo predvsem količinske kazalce. To pa se da kar hitro doseči, čeprav nekaterim knjižnicam obisk že povzroča skrbi. Fizični, ker so informacije lažje in brez stresa dosegljive drugje, virtualen pa predvsem zato, ker imajo knjižnice slabo ponudbo na svojih spletnih straneh. Pomislite, kako bi ga lahko povečale, pa tudi bralno kulturo, če bi po zgledu knjižničnega nadomestila, a s kriteriji, ki upoštevajo razvijanje bralne kulture, uvedle »bralčevo nadomestilo« in poplačale s pomočjo države bralce za izposojo knjig?! Bralčev prispevek k uspešnosti in učinkovitosti knjižnice, k založništvu, gospodarstvu, oglaševanju, društvom in službam za ohranjanje knjige in razvijanje branja, k pisanju in ustvarjanju … je priznan in nezamenljiv, naj bo še cenjen! Bil bi pa tudi gotovo promocijsko učinkovit in bi se morda zato manj spraševali, ali bo knjiga preživela in z njo knjižnice in vsi in vse ostalo.

Pomoči pri razvijanju knjižnic si obetamo tudi od Javne agencije za knjigo, čeprav nas najeda dvom, ker knjižničarji k sodelovanju niso bili formalno povabljeni. Verjamemo, da je ne zanima samo knjiga, ampak tudi knjižna in bralna kultura, in bodo knjižnice postale zato njene strokovne sodelavke, vsaj pri njenem razvoju, ne pa npr. le prostor za pridno zbiranje podatkov o najbolj izposojanih knjigah za knjižnično nadomestilo in druge »naj« lestvice, ali pa prostor za promocijo druge, ne pa predvsem lastne aktivnosti za razvijanje branja. Upamo, da bo agenciji, skupaj s knjižnicami in drugimi simpatizerji uspelo ukiniti davek na knjigo in denar vložiti v razvoj knjižnic. Neobdavčena knjiga se naj bi pocenila in neučakani posamezniki si bodo lahko privoščili nakup »trivialne« ali druge popularne knjige, imenujmo jo »trenutnica«, kadar v knjižnici ne bodo takoj prišli na vrsto za njeno izposojo. Knjižnica bo lahko nabavila tudi tisto, kar njeno okolje potrebuje in ima veljavo daljši čas, in več knjig in drugega gradiva, da bo dostopnost omogočena vsem.

Z več denarja bo knjižnica brez oporekanj ukinila plačevanje članarine, saj ji ne bo potrebno zbirati denarja za nakup knjig in razvijanje delovanja na ta način. Lahko bo razvila drugačne načine posojanja gradiva, primernejše izposojevalne roke, izbrane aktivnosti za spodbujanje branja. Teh je včasih v okolju toliko, da nekatere preganja dvom o lastni spodobnosti, ker ne morejo biti povsod zraven in ker jim zmanjka časa, tudi zaradi udeležbe na prireditvah, da bi prebrali vse priporočene knjige. Še zreli bralci, ki poznajo svoje želje in potrebe, znajo izbirati po lastni presoji, zmeraj težje pridobijo čas in prostor za branje. Reši jih lahko tudi knjižnica, če se že ne morejo zateči po mir v samostan, tako da npr. razreši obisk čitalnic z drugačno dostopnostjo, ponudbo gradiva, storitev in ureditvijo prostora. Obisk knjižnice se že sedaj pogosto veže le na uporabo gradiva v knjižnici. Vzrok pa lahko knjižnica išče tudi v pomanjkanju prostora za branje in denarja za plačilo članarine. Pomanjkanje časa in neprimeren prostor za branje vplivata tudi na izbiro knjig, spodbujata izbiro tistih, ki zahtevajo manjšo pozornost in tistih z napeto zgodbo. Spremenjeni pogoji in delovanje knjižnice bodo dali drugačne rezultate; povečala se bo izposoja, znotraj nje pa tudi raznolikost izposojenih del in njihovo branje. To bo najboljša naložba davka za knjigo, od katere bodo imeli bolj izenačene možnosti tudi avtorji in založniki, še posebej če se bodo tekmovanja in lestvice za »najljubše knjige« oblikovale in izvedle bolj pravično, npr. z upoštevanjem števila dostopnih izvodov v knjižnicah, zvrsti, strokovnih področij, …

Pomoč knjižnice pri aktivnostih za razvijanje bralne kulture

 Najbolj množična motivacijska oblika za branje pri nas je »bralna značka«. Po njeni množičnosti bi jo lahko opredelili za nosilko razvoja bralne kulture in knjižnice za njenega dobrega pomočnika. Bi otroci še brali, če jo ukinemo? Bi si kdo upal to predlagati npr. za varčevalni ukrep v teh časih? Kaj jo lahko nadomesti? Drugačno učiteljevo delo pri pouku (npr. aktivno učenje: reševanje učnih problemov s pomočjo različnih informacijskih virov, medpredmetno in medkulturno povezovanje učnih vsebin …), drugačno delo knjižnice. Statistični podatki knjižnic vključujejo tudi izposojo knjig, izbranih za branje za bralno značko, pa jim zato nihče ne oporeka veljavnosti v oblikovanju lestvice najbolj izposojanih knjig. Bi morali od podatkov odšteti izposojo knjig za bralno značko, da bi dobili realno podobo bralne kulture? To se pogosto trdi za izposojene knjige, določene za obvezno branje v šolah, ker je menda zanje splošno znano, da jih večina dijakov ne prebere, ker niso predmet svobodne izbire?! Pa je tudi »čtivo« bralni vir. Če bi učiteljem uspelo to branje razviti v bolj priljubljen način spoznavanja književnosti, bi bralna kultura dobila drugačne razsežnosti. Predvsem naj ne povedo vsebine knjige. Kdo bi jo še z veseljem bral, če že pozna zgodbo! Naj prebudijo zanimanje zanjo raje z branjem dobro izbranega odlomka. Sicer pa je tak načina spoznavanja književnosti primerljiv s spoznavanjem likovne ali glasbene umetnosti, kjer se tudi uporablja in celo pridobiva na pomenu metoda »študija značilnega primera«. Kdo pa lahko z gotovostjo trdi, da so otroci, ki so vključeni v branje za bralno značko, vse izbrane knjige tudi prebrali? Kar nekaj jih je zgodbo le poslušalo, ko so jo pripovedovali ali brali drugi. Kdo lahko trdi, da bo otrok bral še druge knjige in komu mar otrok, ki reče: »Ne bom bral, sem že za značko.«

Priporočen izbor knjig za bralno značko učitelji in knjižničarji zagovarjajo, tudi zato ker ocenjujejo, da ga otroci potrebujejo in radi upoštevajo, saj večina otrok izbere knjige s seznama, četudi bi lahko brali knjige, ki jih na seznamu ni. Je v ospredju potreba po pripadnosti ali po branju? Ustrežljivost knjižničarjev je velika. Poleg strokovnih priporočil za gradnjo knjižnične zbirke in njeno ureditev v prostem pristopu v mladinskih knjižnicah, ki upoštevajo razvojne značilnosti otrok in razvijanje interesnih področij, pripravljajo knjižničarji različne posebne ureditve knjižničnega gradiva, npr. paketne ponudbe »problemk« (le kaj si uporabnik predstavlja pod tem?), ki uporabnikom olajšajo izbiranje, knjižničarji pa uresničijo svoje razumevanje načela »Prihrani čas bralcu!«. In kaj je hitreje dostopno kot knjige (najpogosteje tiste za bralno značko, ponekod pa tudi kar vse leposlovne), razvrščene na knjižne police po razredih, od prvega do devetega. Otroci se ne zgubljajo med policami, ni jim treba brskati, odkrivati in delati nered, da ne omenjamo uporabe kataloga ali celo medknjižnične izposoje! Tako naj bi imel knjižničar tudi več časa za zahtevnejše svetovanje! Zakaj pa naj bi jih navajali na svobodno izbiro? To ni pomembno, ali ni časa, potrebe, volje? Ravnajo, kot da ne bi vedeli, da je možnost izbire posameznikova pravica in da se je moramo naučiti uporabljati, da priporočena ureditev vzgaja in izobražuje, odpira, umešča … Z razvezanimi čevlji jih spustijo v brezmejni prostor branja po končani šoli, kjer pogosto ni nikogar, ki bi jim jih zavezal. Zato se spotikajo, padajo na paketne ponudbe, manipulacije, uživajo v sproščanju, ne da bi vedeli, da obstajajo drugačne možnosti, da so zmožni tudi drugačnega, zanimivejšega, polnejšega, bolj poglobljenega doživljanja in spoznavanja. Pri tej ustrežljivosti nekateri spregledajo celo otrokove pravice in njim namenjen oddelek uredijo po meri odraslega; npr. vso poezijo izločijo iz leposlovja in jo uredijo po abecedi avtorjev brez upoštevanja starostnih stopenj. In zakaj? Da bi jo starši lažje našli, ko iščejo določeno knjigo za bralno značko namesto otroka.

Popularnost bralne značke raste in številke navdušujejo. Širi se tudi med odraslimi in vse več je navdušencev, ki se družijo na pogovorih o prebranih knjigah in z veseljem sprejemajo priznanja. Večina jih je ženskega spola. Oblikujejo se bolj ali manj stalne skupine ljudi, ki jih povezuje potreba po pripadnosti, komunikaciji, pa delitvi doživetega, lahko pa tudi potreba po preverjanju razumevanja. Njihov pojav je dober signal knjižnicam, v katero smer razvijati storitve, tudi za otroke, ki se o prebranem ne pogovarjajo kaj dosti, čeprav je potreba po pripadnosti in neobremenjeni komunikaciji tudi pri njih velika. Knjižnice poskrbijo lahko za primerne vsebine in načine dela, ki bodo dopuščale odprtost v druženju in sodelovanje uporabnikov v vodenju oziroma izvajanju aktivnosti. Vsekakor pa ne bi smeli zamuditi njenega motivacijskega slovesa za oblikovanje medgeneracijskega, medpredmetnega in medkulturenga sodelovanja, v skupine pa bi morali vključevati osebe s posebnimi potrebami. Morda pa nastanejo še stanovske bralne značke npr. knjižničarska. Gotovo se ji bodo pridružili še uporabniki, zagovorniki »osebnih knjižničarjev«, ki si želijo izbrati pravega, saj pravijo: »Povej mi, kaj bereš, da zvem, kdo si!« Nastane lahko tudi družinska bralna značka, ki bi bila lahko za vse pogostejši pojav odtujenosti družinskih članov, primerno organizirana, tudi za to koristna. Ne bi pa je smeli poimenovati biblioterapija, saj se že zdaj ljudje izogibajo prireditev, pogovorov o knjigah, ker jih ta nadih prireditve umešča med bolnike. Imamo pa v nekaterih knjižnicah družinsko člansko izkaznico. Njena vloga je tudi namenjena lajšanju izposoje. Pri izdaji take izkaznice se lahko kaj hitro spregledajo posameznikove pravice do zasebnosti in knjižnične potrebe po podatkih, ki jih knjižnica potrebuje za študij bralne kulture, da bi lahko vodila primerno nabavno politiko in storitve za razvijanje bralne kulture in učinkovito zadovoljevanje potreb uporabnikov.

Zagate izključenih

Koga naj zanimajo izključeni iz množičnih aktivnosti, neprepoznani v množičnih aktivnostih, če že ne povzročajo zagat raziskovalcem in razvijalcem bralne kulture. Kdo jih je izključil, so se sami? Zakaj? Morda pa jim ne ugaja predlagana bralna značka in bi raje sodelovali pri drugi, ki ima v imenu ime druge znane osebnosti. Morda se ne strinjajo s konceptom, namenom, načinom izvajanja. Vzroki so lahko različni, noben pa ne bi smel stigmatizirati posameznikove odločitve. Vživimo se v otroka, ki ni na javno obešenem seznamu učencev, ki sodelujejo v bralni znački, ali pa samo v tistega, ki zaostaja za predpisano bralno kilometrino. Pa v tistega, ki je izključen iz njene zaključne prireditve, ker ni bral pa priporočilih tega gibanja. Boleče! Zato ker se je svobodno sodelovanje prelevilo v prikrito obveznost, ki ima tudi bolj ali manj vidne posledice. Če ne drugih, je za koga dovolj že to, da se kot nečlan kolektiva nasmejanih vrstnikov, ki s ponosom kopičijo priznanja, da so (dobri) bralci, ne more udeležiti določenih aktivnosti, npr. ker so mu željo blokirale bralne težave in neosveščeni odrasli. Za take manjšine, v katerih je lahko skrit tudi ključ za boljše delovanje knjižnic, ni vselej dovolj strokovnega, ne organizacijskega posluha. Preveč dela imajo, pravijo, že z večino. Še nje ne morejo oskrbovati na tak način, da se ne bi med njo našel nezadovoljnež.

Knjižničarji poznajo svoje naloge in če omogočajo ljudem do doživetja uživanja v spoznavanju in doživljanju, jim odkrivajo druge in drugačne priložnosti in pot do njih, če pomagajo odstranjevati ovire, so storili mnogo, skoraj vse. Ta zapis pravzaprav govori le o tem, da knjižničarsko delo ni le odgovorno, strokovno zahtevno, ampak da je to tudi delo z občutkom! Težko ga opravljajo ljudje, ki niso doživeli čarobnega občutka ob branju, pa naj jih je vodilo v domišljijo ali spoznanje, in še težje to opravljajo tisti, ki niso pripravljeni tega doživetja omogočiti še drugim, s spoštovanjem njihovih zmožnosti. Ko naletiš na knjižničarja, ki to zna, hoče in zmore, ga ne pozabiš nikoli!

Tako je to, poenostavljeno po moje, in upam, da vsaj kakšen primer spodbudi razpravo ob kavi. To je nadvse dragocen (in tudi zaradi tehnologije in birokracije ogrožen) način zbiranja zaposlenih za spontane možganske nevihte, ki prinesejo marsikatero dobro idejo in rešitev zagat. Idej o načinih ravnanja in aktivnostih za reševanje problemov širjenja in razvijanja bralne kulture je sicer v različnih prispevkih ogromno, a ta, po meri konkretne knjižnice izbrana, rojena, res velja, še posebej, če je spodbujeno tudi njeno uresničevanje. Uresničena, strokovno umeščena in povezana z vsemi dejavniki knjižnice ter strokovno ovrednotena, pa bo lahko zapisala tudi primeren bralni vir za razvijanje bralne kulture knjižničarjev in drugih.

———————————————————–

Samo Rugelj

Najbolj brane knjige kot priložnost za branje manj branih knjig

(Knjižnica, 52 (2008) 4, str. 125-129)

Uvod

O osnovnih parametrih delovanja slovenskih splošnih knjižnic je bilo statistično analiziranega in napisanega že kar nekaj, zato v uvodu samo nekaj podatkov, ki bodo bolje osvetlili nadaljevanje mojega članka:

a) letna količina izposojenega gradiva v splošnoizobraževalnih knjižnicah (v letu 2006 po podatkih Statističnega urada RS za leto 2008); skoraj 25 milijonov enot, oziroma več kot 12 na prebivalca Slovenije,
b) knjižnični standard pri nabavi knjig 60 proti 40 v korist neleposlovja proti leposlovju in 70 proti 30 v korist literature za odrasle proti mladinski literaturi,
c) najbolj brane knjige izven kanona, ki šteje za domače branje, in priročnikov »à la« Varna vožnja in Leksikon imen, so prevodno leposlovje, opazno nagnjeno k lahkotnejšim žanrom, bodisi ljubezenski ali pa kriminalni romani,
d) domači avtorji so »konkurenčni« zgolj pri mladinski literaturi, pri leposlovju za odrasle se v primerjavi z izposojo lahkega prevodnega leposlovja zgolj sem ter tja izposodi kak slovenski roman.

Slovenske splošne knjižnice nekoč in danes

Še pred tridesetimi oziroma štiridesetimi leti, torej v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, so imele knjižnice za založnike kakovostnega leposlovja manjši pomen. Razvoj slovenskih knjižnic je tedaj zaostajal za razvojem javne knjižnične mreže v drugih državah, tako da knjižnice niso bile ključen poslovni partner založništvu. V Sloveniji so knjižnice leta 1965 pokupile dobre tri odstotke letne vrednosti knjižne proizvodnje, leta 1969 celo manj kot dva odstotka. Razmere so danes precej drugačne: po nekaterih ocenah so splošne knjižnice kupec tudi do tretjine naklade posameznega knjižnega naslova, v nekaterih primerih celo do štiri petine (tako Andrej Blatnik v prejšnji številki revije Knjižnica). Poleg tega so slovenske knjižnice glede na nekatere druge knjižnične mreže v tujini naredile velik korak naprej tako v informacijskem kot tudi kvantitativnem smislu, saj se je količina izposojenega gradiva od leta 1990 do leta 2006 povečala za trikrat (z nekaj manj kot osem milijonov na skoraj 25 milijonov izposoj). Slovenske splošne knjižnice so se torej modernizirale, sanirale ter stabilizirale in postale najpomembnejše kulturne ustanove na Slovenskem, ki imajo letno več kot devet milijonov obiskov (v povprečju si obiskovalci vsakič izposodijo nekaj manj kot tri knjige), če seveda primerjamo tiste institucije, ki jih morajo ljudje obiskati osebno (z razliko od recimo televizije, ki jo lahko konzumirajo iz svojega domačega naslanjača). V to skupino namreč spadajo še gledališča, ki jih je denimo leta 2006 obiskalo 840 000 ljudi (kar pomeni, da gre v povprečju letno v gledališče manj kot vsak drugi Slovenec) in kinodvorane, ki so imele leta 2006 približno 2,6 milijona obiskovalcev (oziroma Slovenec gre v kino 1,3-krat letno). Ostalih kulturnih prostorov tukaj ne obravnavamo, saj jih ne povezuje tako istovrstna dejavnost. Poleg ogromnih kvantitativnih kriterijev, ki jih zadnja leta vse bolj zadovoljujejo splošne knjižnice s svojim knjižnim in neknjižnim programom, pa se, vsaj kolikor sem uspel razbrati iz dostopnih raziskav in osebnih izkušenj, v tem času ni niti približno enake pozornosti posvečalo tudi kvalitativni analizi, torej sami kvaliteti izposoje in sledenju izposojanosti zahtevnejših knjig, tako iz risa leposlovja kot neleposlovja.

Pomembnost knjižnic v sedanjem trenutku

Že leta poslušamo in beremo o dominantnem položaju Mladinske knjige v slovenskem založniškem prostoru, pri čemer pogosto pozabljamo, da sta bila pred dvajsetimi leti poleg nje na področju slovenskega knjižnega založništva izrazito močna še najmanj dva igralca, Državna založba Slovenije in Cankarjeva založba, ki sta skupaj z Mladinsko knjigo tvorila t. i. veliki trojček. V procesu osamosvojitve, privatizacije založb in njihove nadaljnje poslovne usmeritve pa se je Mladinska knjiga izkristalizirala v edinega res močnega dediča prejšnje ureditve, pri čemer je ob boljši izhodiščni osnovi k njenemu sedanjemu položaju gotovo bistveno prispevala tudi učinkovita poslovna strategija, ki je na eni strani seveda prilagodila knjižni program tržnim razmeram, oziroma kupcem, a hkrati na drugi strani izdajanje knjig zadržala kot svojo osnovno dejavnost.

Podobno je bilo tudi s knjižnicami, ki se jih v zdajšnjih časih pogosto krivi kot odgovorne za slabo knjigarniško prodajo knjig. A hkrati je knjižnični sistem zgolj korektno in vse bolj učinkovito opravljal svojo osnovno dejavnost (seveda ob solidnem financiranju s strani državnih in občinskih institucij), torej izposojo knjižnega ter neknjižnega gradiva obiskovalcem ter izobraževalno-informacijsko funkcijo na posameznem geografskem področju, ki ga določena knjižnica pokriva. Gotovo bi bili izposoja ter moč in pomen knjižnic v tem trenutku manjši, če bi se vzporedno z enako intenzivnostjo razvijalo tudi knjigarniško področje, ki bi se moralo v zadnjih dveh desetletjih, če bi hotelo biti konkurenčno knjižničnemu, prestrukturirati tako v konceptualnem kot tudi vsebinskem in informacijskem smislu.

Glede na to, da je sistem splošnih knjižnic javni sektor, se lahko iz sedanjega stanja veliko potegne za prihodnost. Splošne knjižnice so v tem trenutku namreč moderen in izjemno dobro obiskan kulturni sistem, ki tudi v prihodnosti omogoča dvig splošne kulturne zavesti in izobrazbe tistega dela prebivalstva, ki zahaja vanje. Hkrati pa lahko knjižnice ob šolskem sistemu pomembno prispevajo k prepoznavanju posameznih človeških talentov na določenem geografskem področju ter omogočajo njihovo katapultiranje v polno realizacijo njihovih predispozicij.

Najbolj brane knjige kot pretnja in kot priložnost

Če pogledamo mesečno lestvico najbolj izposojenih knjig v splošnih knjižnicah, med prvimi stotimi prevladujejo že prej omenjene knjige lahkotnejšega žanrskega prevodnega leposlovja, ki dosegajo nekje med štiristo in šeststo izposoj mesečno. Če v sistemu Cobiss naključno izberemo nekaj knjig z lestvice ter preštejemo, koliko izvodov posameznega naslova so splošne knjižnice odkupile, hitro vidimo, da se število giblje nekje med štiristo in petsto, s tem da določeni naslovi dosegajo tudi višje številke (recimo razvpiti primer Da Vincijeve šifre, ki ga splošne knjižnice premorejo v kar tisoč izvodih). Tovrstne knjige tako predstavljajo ključne kvantitativne in finančne investicije splošnih knjižnic, obenem pa nikoli ni bila pojasnjena oziroma razjasnjena kvalitativna relacija med številom odkupljenih knjig in njihovo družbeno pomembnostjo. Oziroma drugače; kje je po mnenju splošnih knjižnic meja oziroma dolžnost zagotavljanja posameznega popularnega knjižnega naslova s strani knjižnic. Visoke količine odkupljene tovrstne literature namreč izvabljajo predpostavko, da splošne knjižnice ne samo podlegajo trendu knjižne profanacije, ki smo mu priča v zadnjih letih z vse večjim izdajanjem knjig, ki omogočajo večjo izposojo, hkrati pa, glede na visok knjižnični odkup, založnikom že tu povrnejo vse vložene stroške, ampak ta trend celo generirajo, ga povečujejo oziroma ga tudi spodbujajo. Da je to tako, pričajo tudi zadnje poteze založnikov tovrstne literature, ki v prvem krogu posamezno knjigo izdajo zgolj v 500 ali 600 izvodih v trdi vezavi ali pa hkrati izdajo trdo in mehko vezavo posameznega naslova (pri čemer je trda izdana nekje v nakladi 500 ali 600 izvodov). Skoraj vso prvotno naklado tega naslova, ki ima, ne glede na majhno razliko v produkcijskih stroških, bistveno višjo ceno kot kasnejša ali hkratna mehka vezava, pokupijo knjižnice, nekatere naše založbe pa celo središče svojega poslovnega delovanja usmerjajo na izdajanje tovrstnih naslovov, ki jih skoraj izključno prodajajo knjižnicam, le malo pa tudi drugje (kar ustvarja svojevrstno negativno selekcijo, saj knjižnice na ta način favorizirajo založbe s trivialnim programom, ki jim skoraj ni treba skrbeti za sekundarne trge, na »suhem« pa puščajo tiste z resnejšim programom, ki na sekundarnih trgu nimajo veliko možnosti).

Gotovo ni ena prihodnjih nalog nabavne politike knjižnic, da kar se da ostro zamejijo nakup tovrstne literature, saj jim ravno ta zagotavlja tako številno občinstvo in obisk, a hkrati bi morala biti meja oziroma obseg nabave tovrstne literature natančneje predstavljena ter tudi upoštevana. To je seveda zgolj ena stran medalje. Z obilno ponudbo berljivih knjig so knjižnice uspele doseči, da živijo, da je v njihovih prostorih živahen pretok bralcev in drugih obiskovalcev, da so knjižnice prostor srečevanj, ne pa muzejski objekt, ki je samemu sebi namen. Ravno obilen pretok prebivalcev določenega kraja knjižnicam in knjižničarjem omogoča lociranje tistega propulzivnega dela prebivalstva, ki se želi in hoče dvigniti nad lestvice najbolj branih knjig, ki želi svoj čas uporabiti tako za zahtevnejše leposlovje in branje humanistike ter drugega družboslovja ali naravoslovja, posledično torej izobraževanja na tem področju itn. Tukaj pa seveda vidim eno najpomembnejših nalog knjižnic in knjižničarjev v prihodnosti: ko pride bralec k pultu z novim paketom izposojenih knjig ali pa, morda rahlo zmeden tava med policami, lahko knjižničar začne s subtilnim procesom izobraževanja takega bralca, ki ob ustreznih knjigah lahko hitro napreduje v svoji dejavnosti. Ob pultu, kjer ima knjižničar v računalniku hipoma na voljo celotno dotedanjo izposojo posameznega bralca in s tem njegove preference, lahko senzibilen knjižničar nagovori bralca, ga opozori na knjižne novosti z zainteresiranega področja, mu sugerira že izdane knjižne naslove, ki bi dopolnile obstoječo sliko itn. Če uporabim modernejšo primerjavo, znano tistim, ki naročajo knjige preko Amazona: ko kako od želenih knjig vržete v nakupovalno košarico, vam inteligentno sprogramirani spletni portal ponudi še pol ducata vsebinsko podobnih knjig, klikanje po njih pa odpira nove in nove naslove, ki se od prvotne teme seveda vse bolj oddaljujejo, obenem pa razpirajo tisto, kar je Chris Anderson tako učinkovito opisal v knjigi Dolgi rep (ta konec tega leta izide tudi pri nas). Več kot pol milijona včlanjenih v slovenske knjižnice (natančneje 540 000 članov leta 2006, kamor je treba seveda prišteti tudi družinske satelite članov, ki celotno številko s knjižnicami povezanih Slovencev gotovo premaknejo krepko čez polovico celotnega prebivalstva) nam v primerjavi s številom TV naročnikov, ki jih je bilo istega leta po podatkih zadnjega Statističnega letopisa nekaj več kot 600 tisoč, kaže, da slovenske splošne knjižnice pri svojem bralstvu zajemajo iz praktično celotnega bazena aktivnega prebivalstva.

Zaključek

Da bi se vse to udejanilo v praksi, je seveda v prihodnosti potrebno nameniti še več energije in moči ter seveda tudi dodatnih denarnih sredstev za izobraževanje knjižničarjev in hkrati del njihovih delovnih aktivnosti usmeriti proti najpropulzivnejšemu delu prebivalstva, ki ga najbolj brane knjige morda zanimajo le kratek čas, potem pa so pripravljeni iskati naprej, pri čemer jim lahko še kako pomagajo tudi knjižničarji. Naj za konec v ilustracijo povem primer iz praktične izkušnje: pred nekaj dnevi sem si ogledal program dogodkov za mesec marec v lokalni knjižnici, sicer eni najboljših v Sloveniji, moderni, novi in veliki, ki se ponaša s podatkom, da letno organizira preko šeststo različnih prireditev. Tudi letošnji marec bo tam pester, dogodki se bodo vrstili eden za drugim, predavanja o zdravem življenju, uporabi kemikalij, učinkoviti komunikaciji, eksotičnih potovalnih izkušnjah itn., si bodo podajale roke in, upajmo, pritegnile tudi veliko poslušalcev. Lepo je videti, kako knjižnice postajajo raznoliki prostori komunikacije, kjer se odvijajo mnogotere teme, podajajo različni pogledi in napajajo vsakovrstna mišljenja.

Nekaj pa je po moje s to sliko vendarle narobe; knjižnice sem od mladih nog dojemal kot prostor, od koder diši po leposlovju, ko sem bil malce starejši, pa tudi po esejistiki, družboslovju in podobnih rečeh. Toda tovrstnih tem v marčevskem programu te knjižnice skoraj ne zasledim, saj je na sporedu samo en literarno-družboslovno-humanistično-esejistični dogodek, samo en častitljivi gost bo govoril o tem, sicer širokem segmentu knjig in splošnega obzorja, samo en človek bo povzdigoval poslušalce, kot je napovedano, predvsem srednješolce, v vrhove narodove biti ter nacionalne zavednosti. Žal ne bo nikogar drugega, ki bi s svojo pojavo, karizmo in besedo bralce navduševal za ideale in ideje, ki so prvotno vznikali ravno v knjižnicah, v svojih časih tudi prostorih druženja vrhunskih intelektualcev z raznoterih področij in se kasneje udejanili v pisani besedi. In tu se skriva velika priložnost knjižnic in knjižničarjev: v množici obiskovalcev, ki jim vsak dan prihajajo na vrata, je treba intenzivneje iskati in spodbujati tiste, ki bi lahko v prihodnosti postali srčika naroda (in, da ne bomo premalo ambiciozni, tudi Evrope in sveta), da bo ta lahko ostal in se razvijal še naprej.